Vreme je

21.08.2016 ob 08:10

Pri nas pa suša …

https://www.youtube.com/watch?v=kMi_x7kpBH8

  • Share/Bookmark

TABLA

2.03.2015 ob 14:30

Ne vem kaj se dogaja, a tabla se mi zdi vedno enaka. Kot da samo dva pišeta tu na Siol.

:)

  • Share/Bookmark

Posladek dneva

23.12.2014 ob 13:46

Kam dobro skriti tatu?

  • Share/Bookmark

Nekje je bilo zapisano o SDS:

23.08.2014 ob 09:57

Rupar – obsojen zaradi goljufije.

Gomboc – obsojena zaradi ponarejanja, v postopku zaradi pranja denarja, sestrična iz ozadja, sama lahko izda potrdilo za katerokoli fakulteto.

Marinič – obsojen zaradi goljufije.

Časar – obsojen zaradi več milijonske goljufije.

Turk V. – največji slovenski črnograditelj.

Hrvatin – pravnomočno obsojen, kljub temu ga Černač vzame v službo.

Lovšin – obtožen oškodovanja Interevrope v Rusiji.

Raščan – več kot trideset milijonska goljufija.

Tanko – na Plinovodih zaposlili svojega sina, brez ustrezne izobrazbe.

Vodušek – izvajal fiktivne posle in izsiljeval.

Brezigarjeva – na tožilstvu zaposlila svojega sina, leta in leta pod preprogo pometala zadeve zoper Majerja zaradi tega nikoli pravnomočno obsojena.

Janša R. – 17 let je živel v črni gradnji, legaliziral Černač po hitrem postopku, v postopku zaradi pranja denarja.

Janša I. J. Majer – uničil Slovenijo, žalil, hujskal, pravnomočno obsojen kriminalec, v odhodu v zapor, v postopku zaradi pranja denarja.

Leljak – prestal zaporno kazen, obsojen večkratni goljuf.

  • Share/Bookmark

IGRA SIOLA

15.10.2013 ob 09:24

Lej ga zlomka, sem mislil, da je pri hiši dobro imeti, blogarja ki ima daleč največjo frekvenco obiskanosti, od ostalih posladkov dneva in fa-king-ov. Čeprav dnevno nekateri osebki lansirajo tudi po več 5 postov na dan, Vlatki niti do kolen ne segajo. No, vsaka šola nekaj stane, spoznal sem da Siol, ni mojega kalibra in zelo drugače razmišlja. Če pogledam statistiko klikanja, (glej slika),

vidim da Vlatkin blog dobro kotira. Kaj je potem botrovalo, da se je Siol tako radikalno odločil in kenslal eno najbolj brano in komentirano blogerko. Vse kaže, da je prisotno sovraštvo in zamera nekaterih vodilnih Siolovcev, ki so zakrivili tako nespametno dejanje. Njihova nizka čustva bi se morala naučiti odpuščati in biti za vzor nam ostalim nepomembnim janezsom in črnokovičem. Nekoč na tabli vedno prvo mesto: vlatka.blog.siol.net, danes postavljen blog v škavace. SIOL, kar ste naredili, sledi kazen. Kakšna bo ta kazen, naj ostane presenečenje in skrivnost.

http://www.publishwall.si/vlatka/post/84189/vlatkablogsiolnet

  • Share/Bookmark

KDO JE LASTNIK SLOVENIJE?

25.09.2013 ob 06:53

Na to vprašanje me je izzval Marko Jezernik in ko sem razmišljal, če bi me vprašaš kdo je lastnik Vatikana, kaj hitro našel odgovor: država Vatikan je v lasti katoliške cerkve. Ampak najprej nekaj besed o ozadju, ki se začnejo z vprašanjem: Kdo je lastnik sveta? Adam Smith je subverzivni odgovor našel v svoji »najmočnejši« državi na svetu Angliji. Poudaril je, da so v Angliji glavni arhitekti politike tisti, ki imajo v lasti državo: trgovci in proizvajalci. In oni skrbijo, da oblikujejo politiko, tako kot so njihovi interesi. Se pravi služiti s politiko, »vse zase in nič za druge ljudi«. Maksima mojstrovina človeštva, zelo podlo a posledice nosijo drugi, vključno s prebivalci.

                 Struktura gozdne posesti v Sloveniji ...

Združene države Amerike, daleč najmočnejša in premožna družba v svetovni zgodovini. ZDA so dobesedno imeli polovico bogastva, nadzorujejo celotno zahodno poloblo. Načrtovalci Roosevelta so bili zelo prefinjeni. Želeli so, da Združene države nadzorujejo, kar se imenuje »grand« območje, ki bi vključevalo, celotno zahodno poloblo, celotni Daljni vzhod, in toliko Evrazije, kot je mogoče, industrijske centre v zahodni Evropi. ZDA imajo nesporno moč z vojaški in ekonomski prevladi, hkrati pa zagotavljajo omejevanje morebitnih uresničevanj suverenosti držav, ki bi lahko vplivale vseh teh globalnih modelih. V zadnjih letih so ZDA doživele »Ameriški padec«, moč se seli na Kitajsko in v Indijo, svetovni sili, ki jim sledi hegemonsko stanja v prihodnosti. Pomembno načelo ameriške elitne zavesti: smo sami na svetu, in če nekateri postanejo neodvisni, smo izgubili. In to je huda izguba. Moramo nekaj storiti glede tega. Seveda, vojna, in zakaj povzročati vojno? V prvi vrsti, da se ne bi država uspešno razvijala. Strateška moč, če nadzoruješ bližnjevzhodno energijo, potem nadzoruješ celi svet. Dejansko lastnik nadzora nad nafto, in plinom lahko nadzoruje svetu in uspelo je zagotoviti, da se je razvila grožnja demokraciji v najpomembnejših mestih Savdske Arabije. Vse to je le droben pogled in dokazuje, kdo je resnični lastnik Sveta. Knjiga raziskovalnega novinarja Kevina Cahilla, kdo je lastnik Zemlje ponuja poglobljen in informativen vir na tem področju, ne glede na to kje živite na tem planetu. Kevin Cahill ugotavlja, da je kraljica Elizabeta II lastnik šestine zemljišč na Zemljinem površju, kar je več kot katerikoli drug posameznik ali narod.

Kdo pa je potemtakem resnični lastnik Slovenije? Je zakoniti lastniki Slovenije narod Slovenci. Slovenska politika »mora« spodbujati lastninjenje, ker so časi, ko je bilo vse družbeno minili. »Last vseh« je samo še zgodovina. Vse dejavnosti se morajo usmerjati k tržnemu sistemu. Lastništvo zemljišč je vse bolj aktualna tema, ki nas vse vpliva na tak ali drugačen način. Kaj pravite
  • Share/Bookmark

STIK Z NARAVO

31.03.2013 ob 07:02

Vedel sem da se bo nekaj zgodilo. Imel sem težke noge od celotedenskega jutranjega teka. Kot ponavadi, takoj na začetku presenetim divjega zajca v Bordonovem vinogradu. Urno steče na drugo stran vinograda. To pa je bil tudi znak za preplah skupini črnih kosov, ki so se panično razkropili na vse konce bližjega gozda. Med letom so čivkali svojo opozorilno pesem, in glasno opozarjali svoje tovariše.

Na mehki peščeni poti, sem vsake toliko časa opazil odtis šape večjega psa. Lastnik psa me je danes nekoliko prehitel in je odšel na sprehod po poti že zgodaj zjutraj. Kot običajno sem tekel na Kaštelir le, da sem se danes izognil Golemu hribu in zavil desno, kjer sem oni dan opazoval srno. Stala je nepremično, strmela na drugo stran goščave. Previdno je oprezala, nekje v bližini se je klatil jelen in se grozeče oglašal. Pred menoj se je dogajalo ženitveno posvetovanje, moj neprevidni korak je zmotil njuno idilo. Skok ali dva, in srna je hitro izginila med borovci.

Ne vem koliko krat sem pretekel to pot. Le kup kamenja, zloženega na vrhu hriba, bi znalo odgovoriti na postavljeno vprašanje. Vsak vzpon na hrib, je bil zaznamovan z novim dva do tri kilogramskim kamnom, pobran nekje med potjo v dolini. Številka ni majhna, kamnita piramida je iz dneva v dan višja.

Vendar do danes nisem opazil, da je v goščavo speljana ozka pot. Na začetku je kazalo, da tu še ni stopila človeška noga. Mogočni bori, so se bohotili med različnim zelenjem. Tu in tam je v sotesko s težavo prodiral droben žarek in osvetljeval v sapici zibajoče listje. Svetloba je meglo prebadala krošnje dreves in pustila drobno svetlikajočo lise na bujnem rastju.

Imel sem tisti občutek, občutek kot da nekaj iščem. Radovedno sem si ogledoval nedotaknjeno moč narave. V meni se je premaknilo, vse bolj je bilo podobno tistemu poznanemu dogajanju, ko sem nekaj iskal po hiši, in me je vedno pognalo na wc. Stiskal sem ritni mišici, vendar vse skupaj ni kaj dosti pomagalo.

Spomnil sem se na obdobje, ko sem za vsakim grmom imel skrito plastenko napolnjeno z vodo. Nikoli nisem vedel, v katerem trenutku me bo zgrabilo. Ponavadi, me je že pri tretjem kilometru prijelo. Kot po indijski navadi s steklenico v roki, stran od poti, za prvi grm na olajšanje. Toda danes steklenice ni bilo v bližini, začutil sem da vlak prihaja na peron. Morda se je že zgodilo, v sekundi ali dveh, pomislim je že prepozno. Na hitro potegnem vse skupaj dol, pa ne da imam že umazane spodnje hlače. Uf, gate so čiste. Kar se da hitro počepnem, v trenutku je trpljenja konec.

Oziram se naokoli, je mogoče v bližini kakšen košček papirja? Vse zaman, papirja v tej gosti hosti ni, malo naprej opazim malo večje liste grmovja, toda predaleč je. V moji bližini na dosegu rok so le drobni listki vejice, ki je komaj začelo rasti, v mračnem delu gozdnega kraljestva.

Bilo  bi veliko bolj enostavno, če bi imel gladko dojenčkovo rit. Vendar, moja je stara in poraščena. Stvar se nekoliko zaplete, če ti vse skupaj visi na dolgih nitkah. Z vodo enostavno rešiš problem, kaj pa če vode ni, in si želiš kljub vsemu ostati čist. Možgani bliskovito mislijo naprej, odtrgam drobno listje in z njimi potegnem po zadnjem delu in se tako rešim nekaj nesnage. Prvi prvem potegu, mi na roki ostane nekaj madežev. Vendar ko to naredim še nekajkrat je bila roka že dobro »usrana«.  Blagor tistim, ki to umetnost dobro obvladajo s prsti. Kako obrisati roko? Pomislim, morda jo obrišem ob tla, nikjer ne najdem pravega mesta. V mislih zakolnem, in se obrišem v od potu mokre gate. Vendar roka je še kar naprej grdo dišala.

Včeraj je močno deževalo, morala bi biti nekje kakšna luža. Toda ne, vsa voda je odtekla v dolino. Porozni apnenec, ji je dobrohotno ustvaril pot v svojo notranjost.

V temu trenutku panike, so se na pogači že zbirajo prve mesarske muhe. Kakšna vohalna spretnost, ni minila niti minuta in muhe so zavohale, njim tako vabljivi vonj. Pred mano je čakalo odprto podrobno raziskovanje soteske, toda v tem trenutku, kaj več kot opazovanje muh si nisem privoščil. Odločim se tek nadaljevati proti domu. Med tekom me zasledujejo več ali manj znani reptili. Zamahujem z rokami, vendar neuspešno, da bi pregnal zasledovalce. Ventiliranje ni kaj dosti zaleglo. Od daleč v odsevu sonca se zasveti moje upanje. Obilno deževje je le pustilo svoje sledove. Občutek umazanosti rok, sem spral v motni blatni vodi.

  • Share/Bookmark

MOJA POT PO INDIJI II – Pljunek

25.01.2012 ob 08:05

Noč je bila jasna in čista kot kristal. Na nebu je gorela zvezda pri zvezdi in vse so se zdele tako blizu, res, da bi le stopil na prste in iztegnil roke, pa bi se jih lahko dotaknil. Dolgo časa sem bedel, v bojazni za svoj motor, da bi preko noči lahko izginil, sem le zatisnil oči v rahli spanec. Že najmanjši šum kakšne izgubljene živali ali morda kače me je predramil.

Moj motor
Odkar tu ljudje pomnijo, niso v njihovi bližini še nikoli videli nobene kače, zakaj znano je, da teh plazilcev najdete brez števila po močvirjih in tudi na suhih gričih. A po mestnih ulicah in v krajih, kjer živi mnogo ljudi, jih boste zaman iskali. Misel na kačo me je vedno spremljala čez noč, čutil sem, kako se žival plazi pod menoj. Napenjal sem oči v mraku, opazoval obrise temnega grmovja, kako je enemu šinila prek obraza senca nejevolje, vendar molčal je celo dolgo minuto. Celo mlada drevesa so zadrževala dih, v resnici nisem slišal niti topotanja nevidnih nog po mračnem pesku. Pokrajina je vztrajno molčala, kakor da bi bila mrtva.

Še zadnjič sem pogledal mogočno rdeče obzidje ki je varovalo Taj Mahal in zapustil Agro. Včasih je bila Agra glavno mesto Indije. Cesta je bila povečini asfaltirana in ozka. Komaj dovolj široka, da sta se srečala dva tovornjaka. Tisti manjši je moral vedno zapeljati nekoliko desno iz vozišča, da sta se lahko obšla. Z motorjem sem počasi nabiral kilometre, ter si ogledoval revne vasi in ljudi, ki so živeli tam. Vsake toliko časa so me na cesti presenetili nenormalno visoki ležeči policaji, skoraj podobni kameljemu hrbtu. Nekateri so imeli tudi po tri grbe, in če si pripeljal malo prehitro, ti je dobro prerukalo kosti. Na tem delu je bilo cestišče dovolj široko, da si z lahkoto in varno prehitel star dotrajan avtobus.

Ponavadi nisem vozil hitro, ravno toliko, da me je vsake toliko časa prehitelo kakšno dotrajano vozilo. Vozilo, ki bi moralo že zdavnaj na zasluženo reciklacijo železa. Za njim se je iz avspuha dobesedno valil gost po olju smrdljivi dim, ki mi je zameglil pogled na cestišče. Po Indijskih cestah vozijo vozila in s težavo lahko trdiš, da so podobna motornim vozilom. Skoraj bi lahko trdil, da namesto nafte ali bencina v tanke nalivajo staro dotrajano olje. Avtobus brez šip, podoben zarjaveli ribji konzervi, vsake toliko časa je čez okno, pokukala črna glava, da se je nadihala svežega zraka ali ohladila v vetru. Ravno sem se pripravil prehitevati, ko iz te razmajane škatle prileti rjava sluzasta reč. V vetru mi polzi po roki navzgor, baaa, masten rjav pljunek pomešan s tobakom in ta nagravžna stvar hoče naprej pod rokav moje majice. Močno zamahnem z roko, »stan od mene, ti smrdljiva spaka«, in se tako le nekoliko znebim nadležne kepe tobaka.

Vsaka izkušnja, ti prinese le dobre stvari, nikoli več nisem prehiteval avtobusa na način, da vozim čisto za njim, vedno sem vozila pred seboj prehiteval v velikem varnem loku.

  • Share/Bookmark