Na naši luči je pristal

naslednik dinozavra v mini podobi. Upam, da so pol toliko nevarni kot tigrasti komarji. Tudi oni še vedno kolovratijo naokoli. Saj ni čudno, pri tolikem dežju so se tudi kačji pastirji razbohotili. V naslednjih dneh lahko pričakujemo invazijo teh velikih bratov.

Lahko pa ignoriram novico in počakamo kaj bo. Vremenarji so obljubili lepo vreme, če bo zima zopet mila, nam bo naslednje leto zopet nekaj falilo.

Vendar moj namen ni bil napisati kaj se dogaja v moji hiši. Veliko več se dogaja že nekaj dni na parkirnem mestu pred pokopališčem Dekani. Parkirišče je namreč namenjeno za parkiranje avtomobilov. Te dni je namenjen kosovnemu odvozu in krajani veselo prinašajo staro šaro, ki jo ne potrebujejo več. Pri tem pa imajo glavno in poglavitno vlogo Strojanovi. Čeprav so brez izobrazbe in šol Strojanovi namreč dobro vejo, kaj narediti z odpadnim materialom. Še preden krajani pripeljejo nesnago do mesta, so že v akciji Strojanovi, tako da stari znanci prejšnji zbiratelji poštarji, niti ne pridejo na vrsto.

Tu velja zakon močnejšega, Strojanovi imajo velike kombije, s seboj celo družino. Za nameček, če slučajno zmanjka dela na parkirnem prostoru, pa starosta pošlje otroke po vaških hišah prositi denar.

Lahko bi tudi rekel Strel naš Slovenski ponos.

Martin Strel je 53 letni maratonski plavalec in je postavil 4 svetovne Guinness rekorde v maratonskem plavanju:

1. Donava leta 2000, 3012 km

2. Donava leta 2001, 507 km – plavanje NON-STOP

3. Mississippi leta 2002, 3798 km

4. Yangtze leta 2004, 3991 km

5. Amazonka leta 2007, 5268 km

Dosegal je tudi veliko drugih podvigov, vendar zgornji presegajo vse meje človeškega napora.  Saj ni važno kako mu gre angleščina, naredil je nekaj kar še dolgo ne bo uspelo kakšnemu našemu vrlemu slovenskemu politiku. Kot zanimivost naj omenim, da Martin kot se to za dobrega Slovenca spodobi spije na dan 2 litra vina. Cviček mu dobro pomaga v  teh nadčloveških podvigih, medtem ko se pri tem  igra z svojim življenjem.

Čast in slava temu korenjaku!

Vožnja z lučmi ni nič bolj varna.

Dejstva glede vožnje s prižganimi lučmi podnevi so znana, več kot 200 mrtvih na Slovenskih cestah. Kar pomeni, da vožnja z lučmi ni pripomogla k boljši varnosti in manjšemu številu smrtnih žrtev. Rešitev je potrebno iskati nekje drugje.

Proti vožnji s prižganimi lučmi so seveda tudi veliko bolj preudarni avstrijci, ki so mnenja, da bi država ukinila uredbo o obvezni vožnji s prižganimi lučmi.

Seveda, pri tem ne rečem, da pri zmanjšani vidljivosti ni potrebno imeti prižgane luči. Vsekakor pa ukrep ni pripomogel k zmanjšanju števila prometnih nesreč.    Študije slovenskega prometnega ministrstva, zopet dokazujejo kako na najbolj beden način zapravljati naš krvavo prislužen davkoplačevalski denar.

Lep dokaz preudarnosti je zopet Nemčija, tudi tam so luči podnevi ugasnjene!

Danes sem že v zgodnjih jutranjih urah odšel z avtomobilom v glavo mesto. Že nekje na poti v svitu,  se je pred menoj prikazal skrivnostni obris Nanosa. Cesta je je bila polna avtomobilov, bil je ravno tisti čas ko je potrebno v službo. Na cesti, nisem srečal niti enega policaja. Le kakšne opravke imajo v tej uri?

Pri čemer se je nekemu možakarju očitno zelo mudilo. V naglici me prehiti, v najbolj nemogoči situaciji tam kjer se bela črta noče prekiniti. Mislil sem da bo z enako naglico nadaljeval z noro vožnjo in prehiteval vse vprek. Toda to se ni zgodilo, čudno vse do Ljubljane sem normalno vozil za njim. Včasih je zares težko razumeti, le kaj se v teh glavah tisti trenutek dogaja?

Po opravljenem servisu sem prebiral časopise. V fiatu Ptujčana ugasnila tri življenja, Usodno trčenje v drevo, Kangoo na strehi, Spet mladi motorist, Napiha dvakrat, Štirje v bolnišnico … Podrl kolesarja in pobegnil.

Tudi pot nazaj v Dekane ni dolga, nastavim si tempomat, poslušam CD in uživam v vožnji. Kot se za dobrega voznika spodobi sem vozil po predpisih 90 km/h. Za vsak slučaj kilometer več, da mi ne bi kakšen tip preveč težil. Red je red in jo mahnem lepo po predpisih proti domu.

Vendar nekateri vozniki niso enakega mnenja. No, saj ne rečem, bila je prekinjena črta.

Tale rumeni Koprčan je bil pa spidi, bil je tako hiter, da ga niti slikati nisem imel časa.

Zdaj pa zares ne vem, saj bi tudi mojih 240 KM zmoglo malo hitrejšo vožnjo. Še dobro, da ni bil fičko, ker potem zares ne vem kaj bi naredil.

Ta latinski rek v trti je življenje se je ukoreninil tudi v Dekanih. Že nekaj dni po vasi vozijo težke prikolice polne grozdja. Tudi v naši sredini je opaziti bogato vinogradniško raznovrstnost in vinarske tradicije nam prav gotovo ne manjka. Kljub temu, da je letos narava kar se da pohitela, je trgatev v Dekanih potekalo v lepem sončnem vremenu. Grozdje dobro kaže, jagode so polne sladkorja.

Refošk je stara sorta, nekateri pravijo da izvira iz severne Italije, medtem ko ji drugi pripisujejo korenine v istrskih tleh. Pravijo da daje pri nas v koprskem vinorodnem okolišu odlično kakovost. Je temno rubinasto rdeče vino in ima svojevrstno aromo, in zmerno alkoholno stopnjo. Kisline so zastopane v znatni meri, mlečna kislina daje vinu posebno svežino.

V Italiji pravijo refošku terrano d’Istria, v Franciji pa terran noir. Ime zveni znano, nič čudnega, kajti refošk je ista sorta, ki daje na posebnih tleh našega krasa slavni teran.