GRiSON

Dekanska jutra so vse temnejša in hladnejša, dan se je vidno skrajšal, in jutranja temperatura v Dekanih je padla tudi že na -4 °C. Kar pa v Dekanih tudi pozimi ni tako pogost pojav. Običajno, ko se zjutraj odpravljam v šolo se zavijem v kovter in stečem kar se da hitro do avtomobila. Ko v jutranji tišini sedim v avtomobilu mi še vedno doni v ušesih črna kronika, ki sem jo tik preden sem zapusti hišo poslušal na Valu 202. Razmišljam o veličini tempa hitrosti, ki me bo pripeljala na šoder, kjer ponavadi parkiram avto.

Jutra so vsa bolj mrzla, življenje v naravi se počasi umirja, v gozdu se rojevajo nove pisane barve. Živali so se poskrile na varna skrivališča. Easwaran pravi upočasnimo svoj ritem. Velikokrat se niti ne zavedamo, da v življenju ves čas hitimo. Spomnim se, ko sem živel v Indiji, se mi je dejansko čas ustavil. Tam se nikomur nič ne mudi. Prva izkušnja, ki sem jo doživel na Pakistansko Indijski meji, je bil carinik. Pred seboj je imel zajeten kupček potnih listov. Počasi je iz kupa vzel prvega, ga počasi odprl, ter ga bežno preletel z pogledom. Dvignil desno roko v kateri je držal veli kovinski žig, že sem mislil kako močno bo

udaril po odprtem potnem listu. Vendar ne, pogledal je naokoli, se zopet uzrl na dokument, in še malo dvignil desno roko. Zdaj bo pritisnil žig, vendar ne, njegov pogled se je ustavil na njegovem sodelavcu, ki je sedel na sosednjem pultu, mu nekaj rekel in počakal na njegov odgovor. Skoraj je zamahnil, vendar ne, še malo prelista potni list, te še zadnjič pogleda s tistimi črnimi očmi in potem, njegova roka počasi rutinsko pritisne žig. Meni se je to takrat to početje zdelo komično, in nisem mogel verjeti svojim očem. Do takrat nisem še bil v Indiji, in nisem dobro razumel, kaj se v deželi dogaja. Danes počasi spoznavam, kako pomembno je, da upočasnimo svoj ritem. Sklenil sem sprejeti njihov lagoden vaški tempo. Še pred časom je moj tek stremel po čim boljšem rezultatu, med tekom sem gledal na štoparico, in se neprenehoma gnal za boljšim rezultatom. Med tekom sem čutil ostro bolečino v nosu ob vsakem vdihu me je mrzel zrak globoko zarezal. Lahko bi malo upočasnil tek in vse bi bilo dobro. Vendar ne, želja po novem boljšem rezultatu je bila močnejša. Prisluhnil bom naravi, med tekom sem opazoval živo pisana drevesa. Ustavil sem se , odtrgal kakšen jesenski list, si ga ogledal in spravil v žep. Medtem ko sem poslušal lahno udarjanje, mojih športnih copat, na mehka gozdna tla sem prisluhnil petju ptic. Največkrat je moj korak tako prestrašil kakšno ptico, ki je oprezala za hrano. Šoje so z vreščečim glasom opozarjale svoje druge ptice na nevarnost. Letale so iz drevesa na drevo, in si iskala novo varno mesto. Nihče več me ne bo prisilil, da bom hitel. Ljudje govorijo, da je življenje zelo zapleteno, da smo prezaposleni, da moramo ves čas hiteti. Ni potrebno sprejeti te naglice, če tudi živimo v tehnološko visoko razviti družbi. Lahko ohranimo, lahkoten, sproščen tempo, pa čeprav opravljamo veliko težkega dela. Ni nam potrebno hiteti samo zato, ker vsi drugi ljudje hitijo in nam ukazujejo, naj hitimo tudi mi.

Slika: Naravna selekcija, drevo je podleglo času in skoraj zaprlo mojo priljubljeno pot na Gol hrib.

V Dekanih prav za prav ni nič novega. Jadranski nogometaši na domačem terenu, še naprej izgubljajo. Seveda žoga je okrogla, in če te zadene boli. Še bol bolijo pa podražitve, ki te vedno znova udarijo po žepu. Da pa se nam obeta podražitev, že tako drage

elektrike, to že vrabci čivkajo na strehi. Kaj bomo imeli od podražitve mi potrošniki. Bo mogoče elektrika boljše kakovosti, bodo žarnica močneje svetila? Pri vseh hudamanih hudičih, od te podražitve si pri tem edino država mane roke. Predam se, ne bom protestiral, naj gre cesarju kar je cesarjevega. Jaz pa si naredim svojo domačo elektrarno. Pred dnevi je v Dekanih Elektro Primorska na hitro zgradila svojo hišico v cvetju. Se pravi, Elektro Primorska nam obeta boljše čase. Elektrika bo. Ali se bo zopet dogajalo, kot je bilo to v njihovi navadi. Že samo, da je nekdo malo bol prdnil, je to pri nas povzročilo izpad elektrike. Da pa je bila stvar še bolj zabeljena, se je mrk zgodil tudi po trikrat v eni sami uri. Da zadeva ne bi bila tako črnogleda, sem si vedno dejal, no bom pa z redukcijo malo privarčeval. Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo. Verjetno nas presenečenja še čakajo.

V ušesih mi iz dneva v dan vedno bolj šumi. Ta nesramni šum, je postal že prav moteč. Prične se zjutraj, čez dan izgine, proti večeru pa ga ponovno slišim. Poskusil sem že nekaj načinov, kako to odpraviti. Toda že misel na šumenje, me je napolnila s strahom, kaj pa če … Pred leti sem bral, kako so včasih mučili zapornike. Na njihove pobrite glave je ves čas kapljala voda. Po dolgem času je to kapljanje vodnih kapljic povzročilo, da so znoreli. Najlažje mi je odmisliti, da mi nekaj šumi in pri tem pozabiti na šumenje. To mi do neke mere celo uspe.

• izboljšajmo koncentracijo
• uspešno premagajmo stres
• sprostimo neizmerne zaloge energije v sebi
• umirimo jezo ter jo preoblikujemo v razumevanje in ljubezen
• pozabimo boleče spomine in polno začnimo v sedanjost
• razvijemo sposobnost razumevanja stvari
• ljubimo globlje, kot smo sploh menili, da zmoremo
• odkrijmo namen svojega življenja

Sodobni psihologi navadno trdijo, da ne moremo pri polni zavesti vstopiti v območje nezavednega. Mistiki ugovarjajo: »Oh, seveda lahko. Sam sem to že storil.« Tega potovanja ni mogoče primerno opisati, toda o njem rad razmišljam kot o vrnitvi iz izgnanstva. V tista nenavadna in čudovita kraljestva gremo lahko tudi mi, da bi izzvali pošasti, ki se skrivajo v njih, in da bi našli grad, v katerem v našem imenu kraljuje Ego. Nato bi zavzeli njegov prestol in si spet prilastili zaklad, ki je po pravici naš. Kajti to ja naša lastna zemlja, za katero smo bili rojeni. Čeprav morda začasno podaljšamo pregnanstvo, čeprav vlada v kraljestvu nered, ker je vsiljivi kralj slabo vladal, se lahko zmagoslavno vrnemo in vse postavimo na svoje mesto.

Toda »da bi izzvali pošasti«? To ni pretiravanje; s tem izrazom namreč mislim na sebičnost in vsa negativna čustva, ki se bohotijo v nas in katerih moči se sploh ne zavedamo. Vedno se mi zdi neko­liko varljivo, če rečemo: »Mislim … « ali »Čutim … «. Večinoma nas namreč naše misli mislijo in naša čustva čutijo (najsi zveni še tako nenavadno). Naš vpliv na to, kar mislimo in čutimo, je namreč zelo omejen. Vrata uma ostajajo ves čas odprta, in neprijetna miselna stanja se lahko splazijo vanj, kadarkoli hočejo. Lahko se sicer napi­jemo, zaužijemo pomirjevala, se zatopimo v odlično knjigo ali popolnoma pozabimo nase med daljšim tekom, vendar bomo na ta način pobegnili le za kratek čas; ko se bomo vrnili, bodo pošasti še vedno prežale na zaklad.

Seveda ni vse tako črno. Tudi pošasti niso vsemogočne, in lahko se naučimo, kako jih ukrotiti. Ko postane naša meditacija bolj poglobljena, pritiski, hrepenenja in čustveni izbruhi izgubljajo svojo moč, tako da imajo vse manjši vpliv na naše življenje. Vedno bolj spoznavamo, da lahko izbiramo: lahko rečemo da - ali pa rečemo ne. To je zelo osvobajajoče. Na začetku naše odločitve morda res niso najboljše, a vsaj vemo, da smo se odločili sami. Sčasoma se naša spretnost izboljša; vedno bolj se zavedamo, da …

Tradicionalno decembrsko prednovoletno srečanje z moji kolesarskimi prijatelji se bo tudi letos zgodilo. Že danes, kot po ustaljeni navadi, je dogovorjeno, da se dobimo 8. decembra v Horjulu. Moj namen ni narediti velik pomp in delati reklamo, srečanje je internega značaja.

Smo skupina dobrih prijateljev, skupaj vrtimo pedala že vrsto let. Prvi začetki naše aktivnosti segajo v čas mogočnega Titovega zavoda Litostroj. Ustanovili smo kolesarsko sekcijo, se udeleževali takrat redkih maratonov, prirejali kolesarska in tekaška tekmovanja. Skupaj smo prevozili Slovensko transverzalo, naredili giro 1000 km okoli Slovenije, premagali drugi najvišji vrh v Alpah, Grosglokner (3798 m) v Avstriji, prekolesarili Italijanske Dolomite in vse najvišje ležeče gorske prehode prav do Švicarske meje. Premagali najvišji gorski prelaz, Passo dello Stelvio (2700m). Med tem časom druženja smo izgubili dva čudovita prijatelja. Ko se ozrem za hipec nazaj, še vedno vidim njun obraz. Silvo Moderc, ti ki si bil tisti prvi kolesarski navdušenec in si vpeljal celo našo skupino v ta čudoviti šport. Nikoli se nisi vdal, veliko prehitro so umrle tvoje sanje. Peter Prezelj, spoštovanja vreden kolesarski mojster in gorski reševalec. Lojze Fabčič, naš starosta, letos je praznoval svojo 72 letnico, dolgoletni vodilni Slovenski kolesar, ki je še pred kratkim podiral rekorde in pobiral nagrade. Jože Rogelj, vedno pripravljen s kitaro v roki, poskrbi, da naša pesem lepo zvoni. Jože Režek, penicilin v pravem pomenu besede, Milan Svetelj, glavni organizator, ki vedno poskrbi za našo dobro voljo. Brane Škoflek, najmlajši med nami, edini zvesti Litostrojčan. Lado Žibert, bivši kolesar Donita Medvode. Janez Gladek, naš finančni minister, ki se dobro spozna na finance, da nam ne zmanjka denarja. No včasih rad govori, vendar v srcu vedno dobro misli. Srečo Pirman, vsestranski športnik, vojaški ataše in gorski reševalec, ter moja malenkost. Ves ta čas, smo skozi leta, preživeli marsikatero lepo izkušnjo. Še vedno veselo bicikliramo in nanovo raziskujemo in iščemo skrite kotičke okoli nas. Ne zaustavi nas noben vihar, letos smo nekateri skupaj premagovali

Pohorske klance. Paso Pordoi

Cortina d’Ampezzo

Samson man, po naporu počitek