MATR TE BO PRTEGNU
30.11.2007 ob 19:30Dekani | |
Dekanska jutra so vse temnejša in hladnejša, dan se je vidno skrajšal, in jutranja temperatura v Dekanih je padla tudi že na -4 °C. Kar pa v Dekanih tudi pozimi ni tako pogost pojav. Običajno, ko se zjutraj odpravljam v šolo se zavijem v kovter in stečem kar se da hitro do avtomobila. Ko v jutranji tišini sedim v avtomobilu mi še vedno doni v ušesih črna kronika, ki sem jo tik preden sem zapusti hišo poslušal na Valu 202. Razmišljam o veličini tempa hitrosti, ki me bo pripeljala na šoder, kjer ponavadi parkiram avto. |
|
To je moja največja jutranja smrt, tako nizke temperature s težavo prenašam. Trpljenje ne traja dolgo, že po enem kilometru vožnje me greje vroč zrak, ki prihaja izpod armature. Bled spomin na poletne temperature zopet oživi. Kasneje čez dan je ozračja nekako bolj znosno. Segreje se šele, ko posveti sonce. Danes že prvo šolsko uro, doživim poraz. Dijak prvega letnika mi grozi, da naj pazim kje bom hodil? No lep drek, ves trud, ki ga vlagam, samo v to, da učenci ne postanejo kot nepopisan list papirja in da vsaj kanček znanja odnesejo domov od moje učne ure. Pri tem se največkrat močno trudim prav s tistimi izgubljenimi primerki, ki so izgubili vse svoje spoštovanje do samega sebe. Ne to niso samo prazne besede, da bi se opravičeval, ne to je moj moto, ki me vsa leta mojega dela z dijaki, še kako motivira. Razumeti tiste dijake, ki imajo večje ali manjše težave pri učenju. Jim pomagati, jih bodriti, češ saj zmoreš. Prav rad jim včasih podarim, tiste drobne pozornosti, ki jih morda niso bili pogosto deležni. Vendar, danes se mi podrl ves dolgoletni trud. Pri tem me ne skrbi, da me bo na cesti nek dijak dobesedno zbrcal, skrbi me, če se ta isti dijak spravi na mojo kolegico, ki je veliko bolj krhka od mene. Pa naj minister Zver reče, da nasilja nad učitelji ni. |