Arhiv za Marec, 2008

MOGOČE BI DANES MALO HUJŠALI

25.03.2008 ob 17:36

Dekani

Ja, preden razložim svoje skromne in grde misli, vsak post ima nek navdih, nek razlog da je nastal. Tale moj post je nastal samo zato, ker ko sem pogledal na sosedovo dvorišče, in videl tisti dve debeli mladi riti. Samo eno stegno je debelejše od moje riti. Če bi bil vzrok debelosti bolezen, bi še nekako razumel. Vendar če mora biti otrok že pri 16-tih, tako obilno okrogel, malo gibanja ne bi prav nič škodovalo. Namesto kolesa jim starši kupijo motor in jim omogočijo še večje lagodje.

Nekatere stvari se mi uprejo do take mere, da moram nekaj napisati na papir. Že nekaj dni smo v pomladi in če je kakšna kila špeha odveč je že čas, da se zamislimo in ukrepamo.

grison_shujsati.jpg

Da je preprosto in revno okolje lahko tudi prizorišče čudežev in velikih reči. Poiščimo smisel v naravi, saj ni potrebno igrati prestižnega in dragega golfa. Dovolj je, da nataknemo športne copate in se poženemo z lahkotnim tekom v naravo .

Ko sem pred letom hodil po Rimu in opazoval cerkve v vseh njenih lepotah in bogastvu, sem malo podvomil v svoje besede. Vse to bogastvo, ki ga danes lahko tam opazujem je vzklilo v revščini. Nekaj tisoč pridnih rok je oblikovalo majhne detajle za kraljestvo, ki mu ni para. Njihove roke so ustvarjale oblike, kot da bi to ustvarila narava. Tako kot mravlje ustvarjajo mravljišče, so ljudje gradili stavbe z nadčloveškimi napori.

Za tek ni potrebno veliko napora, ni potrebno veliko naprezanje, če postanemo zadihani, zmanjšamo tempo, ali pa tek spremenimo v hojo. Dovolj je vztrajno malo tekati dvakrat ali trikrat na teden po 30 do 35 minut.

Danes predlagam en dober tek s sosedom, lahko bi uspešno tekmovala med seboj. Pri vsem tem je najbolj pomembno, da se pri tem ne bi sprla. Včasih smo malo za zabavo malo za res med sosedi igrali nogomet. Ali skupaj tekli, in po malem med seboj tekmovali, kdo bo boljši. Pa je čisto zares stvar zelo dobro delovala, še več bili smo bolj povezani in še močneje združeni.

Vse bolj smo razkosano pleme, ki se v življenju ne more uveljaviti, dokler se ne združi v celoto. Verjetno ne bom nikoli dočakal epiloga. Zakaj je bilo potrebno da se je pleme razcepilo v četvero narodov s četvero čisto samostojnih kultur. Po krvi smo bili bratje, po jeziku bratranci, po kulturi pa tako, no malo bolj tuji.

To odtujevanje pa še kar naprej traja, včasih ne govorimo istega jezika, malo športa bi lahko pripomoglo do boljših med sosednih odnosov. Zmeraj manj je složnosti in razumevanja, še vedno pa velja zdrav duh v zdravem telesu.

  • Share/Bookmark

KOŠANC

12.03.2008 ob 18:00

Dekani

grison-marija.JPG

Poravnati moram svoj dolg.

Sosednja hiša je bila že od nekdaj med bolj imenitnimi v naši vasi. V posesti so v Vali imeli najboljše kose zemlje in v hlevu je vedno mukalo. Pri hiši je bil skoraj vedno en par konj, in največji voz. Iz njihove kantine so pršuti vedno najlepše dišali. Bili so kar malo vzvišeni, več vredni ni bil vsak dober za njihovo družbo. Samo za denar se jim je šlo, le redko, da je iz njihove hiše odšla kakšna neplačana steklenica vina.

Mario ni imel nobenega sina, neredko ga je prešinila misel, ki je že lep čas takrat tičala v njegovi glavi, le kdo bo nadaljeval njegovo delo. Imel je samo dve hčerki.

Včasih po vojni, se je ukvarjal z prodajo oslov, seveda je bil tisti čas redno zaposlen v Kopru. Kasneje, je vsa leta do svoje smrti pridno garal in obdeloval zemljo. Briškole ni igral v gostilno tudi ni zahajal, njegov delovni dan se je začel zgodaj zjutraj. Spominjam se, tista leta sem pogosto prišel na njegovo »korto«. Mario se je znal pogovarjati. Imel je občutek za sočloveka in hudičevo dobro je vedel, kaj lahko reče in česa ne sme. Vedno je pozdravil, klepetala sva, nekaj o politiki, nekaj o starih dobrih časih, o vojni.

Velikokrat mi je pravil različne zgodbe, ki jih je preživel kot vojni ujetnik v taborišču.

Z mojim očetom sta bila sovrstnika, letnik 21, oba sta takrat v času fašizma na Primorskem prisiljeno morala oditi v Italijansko vojsko. Moj oče je služil v Foggiji, Mario v Albaniji.

Svoji ženi je pravil »neumna baba«. Nič ga ni ustavilo. Do pikice natanko je znal osvežiti spomin na stare čase, temu je sledila tudi kakšna lepa beseda malo humorja, potem pa delo. Z njive se je vračal pozno popoldan. Pregledal je časopis, v takem zaporedju so minevali dnevi, leta, vse do njegove bolezni. Bil je čisto nasprotje od svojih članov v družini, kot da ne sodi k njim.

Radenka, njegova prvorojena hči, mu niti malo ni bila podobna. Ne rečem, za moj okus grda ženska, njene oči me spominjajo na sovo, če razmišljam naprej, bi jo uvrstil med osebe, ko ti že občutek pravi, da je antipatična. Hodi malo postrani, kot da bi na ramenih prenašala težko breme svoje mladosti. Vaščani govorijo, da hodi v vinsko klet in na skrivaj pije kot smuk. Najraje bi me vlačila po sodišču, to mi ves čas grozil, in laži o meni, ne more oprati niti nedeljski obisk maše v naši vaški cerkvi.

Ko sem v osemdesetih letih prišel v Dekani, sem bil en ubog Ljubljanski »pezde«. Kljub temu, da je moj oče Dekančan, sem po domače bolj slabo znal govoriti. Njena miselnost, da ne znam pravega jezika me je vedno zbodla v srce. Takrat mi je bilo jasno, da bi najraje postavila državno mejo pri Črnemu Kalu.

Misli, da sem tako neumen, da ne bi vedel, kaj se ji mota po glavi, haha. Na srečo imamo profesorji moč, in hitro spoznamo dobroto od zla. Utopila bi me v žlici vode, le če bi zmogla izbrati pravo rešitev.

Ko se pogovarja s teboj ne gleda v oči, njen izraz izžareva negativno energijo, je mračen, ravno to je podedovala tudi njena hči Tea. O, ta je šele pravi model, polna samovšečnosti in debelo kahlaste veleumnosti.

Zaposlena je na Pošti, kot poštarica za pultom. Tega ne bom nikoli razumel, le kako je mogoče zaposliti na delovno mesto delavca, ki ima opravka z ljudmi in ne zna osnovnih pravil obnašanja. Ko vstopiš v poštni urad, bi človek od uradnika pričakoval nasmeh na obrazu, in pozdrav ali kanček vljudnosti. Ne, tega si maloumna kmečka raja ne zasluži. Verjetno zahtevam veliko preveč, saj sem lahko kljub vsemu le zadovoljen, da pisemska pošiljka 100 % prispe na pravi naslov.

Tadeja hči Teje hodi že drugo leto na Ekonomsko gimnazijo in obiskuje našo šolo, vendar se me izogiba kot hudič križa.

Tisti dan sem šel po hodniku mimo nje, običajno se spodobi, da dijak pozdravi svojega učitelja. Toda kot da meni, le kam je šla njena dolžnost, ali nisem vreden pozdrava? Nagonsko sem odhitel mimo nje korak ali dva, potem pa me je prešinilo in sem se obrnil, češ, le kako se dečva obnaša. Lahko bi izustila, vsaj toliko, da nekaj zamomlja, in bi bilo vse v redu.

Obrnil sem se, stopim do nje, in jo vprašal »ali me ne poznaš?«, brez besed me je debelo gleda. Kot da sem pred njo padel z Lune. Hotel sem še nekaj spregovoriti, a sem se ugriznila v jezik. Najraje bi jo prisrčno objel in, ne da bi vprašal, odpeljal do bližnjega lokala na tortico. Pa saj ni sama kriva, da cefra živce staremu bedaku, ki misli, da ga morajo vsi dijaki po vrsti pozdravljati.

Potem se mi je vse skupaj zdelo smešno in zabavno, ampak si tega nisem upal povedati na glas, ker bi moj namen zbledel in bi se vse, kar mi je v tistem trenutku ležalo na srcu, pozabljeno razblinilo v zrak.

Ali pravilo še velja?

Jabolko pač ne pade daleč od drevesa.

  • Share/Bookmark

BLOG

12.03.2008 ob 06:28

grison_101.jpg

Ni več zvezkov z oranžnimi platnicami, nikoli več ne bom pisali slovenskega testa. Razen, če grem na stara leta študirat slovenščino.

Začetek slovenske književnosti je v srednjem veku. Ohranjeni so posvetni zapisi, skromni zapisi slovenskih imen, mesecev, priseg, števnikov. Besedila so nastajala v razdobju od 10. do začetka 16. stoletja na Koroškem , Gorenjskem na Dolenjskem in Goriškem, v okviru srednjeveške katoliške cerkve.

Prišel sem v rahlo dilemo, kako je z uporabo besede »blog«. V SSKJ besede nisem našel. Priznati moram, da dostikrat uporabljam napačne izraze, ter vedno ne skrbim za vestno uporabo slovenskega jezika, katerega vedno bolj preplavljajo germanizmi. Se pa trudim, da naredim čim manj napak. Vsekakor je pomembno ohranjat slovenski jezik.

Ponavadi napišem tekst v MS Wordu, ker imam na voljo za preverjanje slovničnih napak ukaz Črkovanje in slovnica. Nekatere besede, kot je blog, blogov, blogrola…, ki jih uporabljam v stavkih, in mi jih Word vztrajno prekucne na glavo. Besede so rdeče podčrtane in jih ne najde v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Danes sem se odločil, čeprav besede ni v slovarju, da novonastale besede povezane z blogom, vstavim v svoj Wordov slovar.

blog / spletni dnevnik njegova značilnost je enostavno rokovanje, kar omogoča, da jih soustvarjajo tudi uporabniki z manj računalniškega znanja. Predvsem enostavnost oblikovanja ločuje blog od običajne spletne strani. Od foruma se razlikuje v tem, da so uporabniki foruma med sabo enakovredni, pri blogu pa debato sproža avtor ali avtorska skupina, obiskovalci pa le komentirajo. Poleg besedil pogosto vsebujejo tudi slikovno in zvočno gradivo (če gre le za video vsebine, potem gre za videoblog ali vlog). Vedno bolj priljubljeni postajajo tudi moblogi, ki jih uporabniki pišejo preko mobilnika. Pomemben del bloga je njegov vir RSS. Bralci blogov lahko s pomočjo bralnikov formata RSS prebirajo bloge, ne da bi obiskali spletno mesto, na katerem se nahaja blog. Večja skupina blogov tvori t. i. blogosfero.

blogrola seznam drugih blogov, ki jih avtor bloga uvrsti v stalni seznam blogov, ki jih bere, bodisi zaradi osebnega poznanstva bodisi zaradi sorodne teme bloga.

Malo za šalo malo za res. Slovenisti so na zadnjem kongresu sprejeli spremembo slovenskih sklanjatev oziroma njihovo dopolnitev. soglasno je dodan nov, sedmi sklon.

Skupaj obnovimo znanje:

  1. sklon – imenovalnik (nominativ)
  2. sklon – rodilnik (genitiv)
  3. sklon – dajalnik (dativ)
  4. sklon – tožilnik (akuzativ)
  5. sklon – mestnik (lokativ)
  6. sklon – orodnik (instrumental) in – nov, sedmi sklon: 7. sklon – fužilnik (čefurativ)

Primer uporabe: Suad, pejt kosilat! Slađana, neh se kolesat! Fikreta, ajd poklič Đevada, da bosta grela v trgovinu!

  • Share/Bookmark

BITKA JE IZGUBLJENA

5.03.2008 ob 19:23

Bitka proti plonkanju je v šoli izgubljena. Kanadska firma Datawind je izdelala PocketSurfer 2, ki s svojo tehnologijo prehiteva tudi našega šolskega ministra. Med dijake po šolah prihaja močan ročni spletni brskalnik, naprava ki te brezžično poveže z internetom. Sekunda ali dve in že imaš odgovor na učiteljevo zastavljeno vprašanje.

pocketsurfer-2.jpg

Spominjam se, kako so nam učitelji v osnovni šoli prepovedali uporabo žepnih kalkulatorjev. Pred časom mi je sin napolnil glavo, da mora obvezno pri pouku v osnovni šoli imeti zmogljiv kalkulator. Danes je PoketSurfer premagal vse možne konkurente (mobitel, dlančnik, ipod, zmogljive ročne ure), z ravno tipkovnico QWERTY, s smernimi in vročimi tipkami lahko hitro in priročno dostopaš do bogatega nabora rešitev, ki ti lahko olajšajo delo pri učenju. Skratka hitro preletiš splet, podobno kot pri domačem namiznem računalniku.

slime-surf.jpg

Še enkrat hura, prepisovanje šolskih nalog bo sedaj v razcvetu. Težko si predstavljam, da bi bila ta naprava v šoli prepovedana. Če bi želeli prepovedati uporabo računalniških pripomočkov, bi morali prepovedati vse sodobne naprave od dlančnikov do mobilnikov.

PocketSurfer 2 je izredno tanka »clamshell« naprava, težka samo 174 gramov. Oblečena v črno sijočo plastiko. Spletne vsebine, datoteke in delovno okolje prikazuje na barvnem zaslonu diagonale 12 centimetrov (640 X 240 pik). Ko je naprava zaprta meri samo 15.2 x 7.5 x 1.5 cm. Lahko jo skrijete v malo večji žep suknjiča.

  • Share/Bookmark