Zapisano pod: Dekani
Dekani
Poravnati moram svoj dolg.
Sosednja hiša je bila že od nekdaj med bolj imenitnimi v naši vasi. V posesti so v Vali imeli najboljše kose zemlje in v hlevu je vedno mukalo. Pri hiši je bil skoraj vedno en par konj, in največji voz. Iz njihove kantine so pršuti vedno najlepše dišali. Bili so kar malo vzvišeni, več vredni ni bil vsak dober za njihovo družbo. Samo za denar se jim je šlo, le redko, da je iz njihove hiše odšla kakšna neplačana steklenica vina.
Mario ni imel nobenega sina, neredko ga je prešinila misel, ki je že lep čas takrat tičala v njegovi glavi, le kdo bo nadaljeval njegovo delo. Imel je samo dve hčerki.
Včasih po vojni, se je ukvarjal z prodajo oslov, seveda je bil tisti čas redno zaposlen v Kopru. Kasneje, je vsa leta do svoje smrti pridno garal in obdeloval zemljo. Briškole ni igral v gostilno tudi ni zahajal, njegov delovni dan se je začel zgodaj zjutraj. Spominjam se, tista leta sem pogosto prišel na njegovo »korto«. Mario se je znal pogovarjati. Imel je občutek za sočloveka in hudičevo dobro je vedel, kaj lahko reče in česa ne sme. Vedno je pozdravil, klepetala sva, nekaj o politiki, nekaj o starih dobrih časih, o vojni.
Velikokrat mi je pravil različne zgodbe, ki jih je preživel kot vojni ujetnik v taborišču.
Z mojim očetom sta bila sovrstnika, letnik 21, oba sta takrat v času fašizma na Primorskem prisiljeno morala oditi v Italijansko vojsko. Moj oče je služil v Foggiji, Mario v Albaniji.
Svoji ženi je pravil »neumna baba«. Nič ga ni ustavilo. Do pikice natanko je znal osvežiti spomin na stare čase, temu je sledila tudi kakšna lepa beseda malo humorja, potem pa delo. Z njive se je vračal pozno popoldan. Pregledal je časopis, v takem zaporedju so minevali dnevi, leta, vse do njegove bolezni. Bil je čisto nasprotje od svojih članov v družini, kot da ne sodi k njim.
Radenka, njegova prvorojena hči, mu niti malo ni bila podobna. Ne rečem, za moj okus grda ženska, njene oči me spominjajo na sovo, če razmišljam naprej, bi jo uvrstil med osebe, ko ti že občutek pravi, da je antipatična. Hodi malo postrani, kot da bi na ramenih prenašala težko breme svoje mladosti. Vaščani govorijo, da hodi v vinsko klet in na skrivaj pije kot smuk. Najraje bi me vlačila po sodišču, to mi ves čas grozil, in laži o meni, ne more oprati niti nedeljski obisk maše v naši vaški cerkvi.
Ko sem v osemdesetih letih prišel v Dekani, sem bil en ubog Ljubljanski »pezde«. Kljub temu, da je moj oče Dekančan, sem po domače bolj slabo znal govoriti. Njena miselnost, da ne znam pravega jezika me je vedno zbodla v srce. Takrat mi je bilo jasno, da bi najraje postavila državno mejo pri Črnemu Kalu.
Misli, da sem tako neumen, da ne bi vedel, kaj se ji mota po glavi, haha. Na srečo imamo profesorji moč, in hitro spoznamo dobroto od zla. Utopila bi me v žlici vode, le če bi zmogla izbrati pravo rešitev.
Ko se pogovarja s teboj ne gleda v oči, njen izraz izžareva negativno energijo, je mračen, ravno to je podedovala tudi njena hči Tea. O, ta je šele pravi model, polna samovšečnosti in debelo kahlaste veleumnosti.
Zaposlena je na Pošti, kot poštarica za pultom. Tega ne bom nikoli razumel, le kako je mogoče zaposliti na delovno mesto delavca, ki ima opravka z ljudmi in ne zna osnovnih pravil obnašanja. Ko vstopiš v poštni urad, bi človek od uradnika pričakoval nasmeh na obrazu, in pozdrav ali kanček vljudnosti. Ne, tega si maloumna kmečka raja ne zasluži. Verjetno zahtevam veliko preveč, saj sem lahko kljub vsemu le zadovoljen, da pisemska pošiljka 100 % prispe na pravi naslov.
Tadeja hči Teje hodi že drugo leto na Ekonomsko gimnazijo in obiskuje našo šolo, vendar se me izogiba kot hudič križa.
Tisti dan sem šel po hodniku mimo nje, običajno se spodobi, da dijak pozdravi svojega učitelja. Toda kot da meni, le kam je šla njena dolžnost, ali nisem vreden pozdrava? Nagonsko sem odhitel mimo nje korak ali dva, potem pa me je prešinilo in sem se obrnil, češ, le kako se dečva obnaša. Lahko bi izustila, vsaj toliko, da nekaj zamomlja, in bi bilo vse v redu.
Obrnil sem se, stopim do nje, in jo vprašal »ali me ne poznaš?«, brez besed me je debelo gleda. Kot da sem pred njo padel z Lune. Hotel sem še nekaj spregovoriti, a sem se ugriznila v jezik. Najraje bi jo prisrčno objel in, ne da bi vprašal, odpeljal do bližnjega lokala na tortico. Pa saj ni sama kriva, da cefra živce staremu bedaku, ki misli, da ga morajo vsi dijaki po vrsti pozdravljati.
Potem se mi je vse skupaj zdelo smešno in zabavno, ampak si tega nisem upal povedati na glas, ker bi moj namen zbledel in bi se vse, kar mi je v tistem trenutku ležalo na srcu, pozabljeno razblinilo v zrak.
Ali pravilo še velja?
Jabolko pač ne pade daleč od drevesa.


grison,
in vzvišeni hodijo na kosilo v Špar, kamor hodi tudi čisto navadna raja
(Pri mizi sem opazila, res, najprej dve debeeeeeeli riti. In ker me riti pritegnejo, sem pogledala še po obrazih, in sem videla tam prav obe T-ji, nasproti njima pa sta sedeli suhi polovici družine.)
In, da je gospa R. res podobna sovi, ti niti malo ne oporekam. S to razliko, da je sova lepa in pametna žival.
P.S. Le gnilo jabolko pade daleč od drevesa, zdrava jabolka ostanejo na drevesu.
Komentar avtor vlatka 12.03.2008 @ 19:12Pri vsem tem me najbolj moti le to, da se od svojega Maria niso naučili pozdravljati
.
Komentar avtor GRiSON 12.03.2008 @ 19:30Še dobro,da jablane rastejo tudi na strminah
Komentar avtor kamper 12.03.2008 @ 21:52Kamper, no, saj se mi je zdelo, da pravilo ne velja vedno.
Komentar avtor GRiSON 13.03.2008 @ 05:13Tisto mi je bilo najbolj všeč, ko si napisal, da bi jo najraje objel in peljal na tortico… samo šment, ko bi te najstnica lahko obdolžila še kakega naklepa pedofilije, saj ji je po mojem lahko poleg ne-pozdravljanja tudi navaden objem čisto “špansko selo”…
Komentar avtor Čivka 13.03.2008 @ 11:53Jaz pa poznam ene Košancove(vino,kakiji…) ,so tudi iz vaših krajev,so pa zelo prijetni ljudje. Sem bila kar presenečena,ko sem tole brala.Sigurno niso z iste veje
Komentar avtor ditka 13.03.2008 @ 16:49zanimiva zgodba o zivljenju, ampak jabolko učasih tud pade malce dlje od drevesa prav daleč pa res ne, vsaj ponavadi.
Komentar avtor Blaž 13.03.2008 @ 18:52grison,
saj vidiš, da gledajo vse v tla, ko gredo mimo! Torej, kaj lahko pričakuješ od takih ljudi? Nič!
Prvič: ker je tak človek zakompleksan, a misli, da so drugi.
Drugič: ker ga drugi ne zanimajo, saj se boji, da bi opazili njegove pomanjkljivosti.
Tretjič: ker se ne zna soočiti s sabo.
Četrtič: ker misli, da so drugi manjvredni.
Petič: ker tak človek misli, da ga nihče ne opazi, če gleda v tla.
Šestič: ker je prav ta človek sposoben delati kažin, ker izhaja iz pete točke.
Sedmič: še bi se našlo.
Dejansko stanje je pa takšno: ker imajo ogromno materiala, mislijo, da imajo tudi moč. V resnici je pa moč v glavi in ne v materialih.
P.S. Glede na to, da imajo že pet let (od kar jaz vem) psa na verigi, in ga ne spustijo niti za meter, ti da jasno sliko o njih.
In to je to.
In naslednji korak
Komentar avtor vlatka 13.03.2008 @ 20:06ditka,
niso iz iste veje, ziher ne, ti kar jaz povem.
Komentar avtor vlatka 13.03.2008 @ 20:07ups,
grison,
in naslednji korak bo ta, da jih bom prijavila kot mučitelje živali.
P.S. In povedala bom, da so tako delali tudi s pokojnim PInotom.
Ubogi pes, ubogi Pino.
Komentar avtor vlatka 13.03.2008 @ 20:11Čivka, v Italiji so zaradi takega objema nekoga celo obsodili na več kot eno leto zapora.
Komentar avtor GRiSON 14.03.2008 @ 04:46Ditka, tudi Mario je bil prijeten človek, vendar so ga ženske dobro zdelale. Veja pa zagotovo ni enaka, Radenka je tako žleht, da je še ubogega Pinota …, ne najdem besed.
Komentar avtor GRiSON 14.03.2008 @ 04:59Blaž, naj pade daleč, samo da je dober dan, pa je OK.
Komentar avtor GRiSON 14.03.2008 @ 05:02Grison, saj veš kako gre tista: kar se Tea nauči, to Tea zna…. in kar se Tadeja nauči, to….. Ni kaj, slaba šola Radenkina, bi jaz temu rekla. Grison, vse Radenkine puščice, ki v tebe merijo, se bodo odbile in k njej v naročje priletele. Uboga ženska sama sebi jamo koplje. Saj vem, da ni prijetno take sosede imet, ampak boš videl, čas bo svoje prinesel.
Komentar avtor zdravje 14.03.2008 @ 19:37zdravje,
jaz vem, grison pa bo še vesel
Komentar avtor vlatka 14.03.2008 @ 21:57Danes te le pozdravim in ti povem, da sem vesela, da te poznam!
Komentar avtor ana od srca 14.03.2008 @ 22:06Jaz imam tudi eno sosedo, ki je vsem drugim sosedom zoprna in so se že vsi odmaknili od nje. Imela je čudovitega moža, ki smo ga vsi sosedi imeli radi. Pred leti je umrl. Če bi verjel v posmrtno življenje, bi rekel, da je zagotovo v nebesih.
Ko je ostala sama v veliki hiši, ni dovolila snahi, da se priseli s svojim sinom, njenim vnukom. Morala si je to iztožiti. Nagaja tudi svojemu sosedu. Ko je ta kuril veje s sadovnjaka, ga je prijavila policiji, čeprav se do njene hiše ni kadilo.
Jaz se z njo nisem prepiral, sem pa ostal na nekem odstojanju. S svojim odnosom škodi predvsem sama sebi, saj je že par let invalidka, ki bi ji pomoč sosedov prav prišla.
Grison, glede tvojih sosed, ki gledajo v tla, pa mislim, da to ni znak prevzetnosti, ampak prej znak sramu. Najbrž jim je nerodno. Morda se zavedajo svojih pomanjkljivosti.
Komentar avtor mijau 15.03.2008 @ 11:09Pa še kako drži? Poznam primere, ko so starši že v naprej svojim otrokom razložili kdo od vseh je vreden pozornosti in kdo ne. Tako so brez lastnega mnenja jezni na svoje sosede in niti točno ne vedo, zakaj se morajo tako obnašati do njih.
Komentar avtor drmagnum 15.03.2008 @ 12:57Si se pa hudo razjezil. Veš Grison ti tvoji sosedje so prav nekaj posebnega, mislim, da ni vzrok, da so z Dekanov, ampak vse skupaj leži nekje globoko v njih samih. Po mo moje Vlatka vidi kje
in tako se ta njihova folklora prenaša iz roda v rod
Komentar avtor Santos 16.03.2008 @ 08:41Si se pa hudo razjezil. Veš Grison ti tvoji sosedje so prav nekaj posebnega, mislim, da ni vzrok, da so z Dekanov, ampak vse skupaj leži nekje globoko v njih samih. Po moje Vlatka vidi kje
in tako se ta njihova folklora prenaša iz roda v rod
Komentar avtor Santos 16.03.2008 @ 08:41Naj te ne skrbi,če si prišlek. Saj je tako povsod dokler te ne spoznajo in sprejmejo. Hujše je to kar se ti dogaja. Ni slabšega kot imeti takega soseda. Verjetno je pobrala po mami in geni gredo neprej. Čas bo naredil svoje prej ali slej. Dovolj je, da vemo kaj smo mi. Za ostale pa si sam narediš mnenje ter po potrebi izogibaš.
Komentar avtor refolo 16.03.2008 @ 15:58ana,
a mene pa ne?
Komentar avtor vlatka 16.03.2008 @ 22:23Ja, kaj hočeš, ljudje podedujejo del značaja, a ne vedno od tistega, ki bi bil lahko za vzor. Jaz menda nisem podobna ne očetu ne mami, vsaj ljudje tako pravijo. A človek, si dokaj težko izbira sosede. Jaz bi skoraj prišla v neko zelo negativno okolje, a ko sem to ugotovila, sem vse skupaj prodala in začela iskati drugo. Tako pomembno mi je kakšne sosede imam. Sedaj imam zelo dobre sosede in grem vedno z veseljem proti domu, nimam občutka, da bi morala iz doma delati trdnjavo. Dobro si označil ljudi in verjetno ti je žal, da niso bolj odprti. A ljudje imajo svoje težave. Tudi sama sem del življenja pregledala v tla, pa zato poskušam na take gledati z nekaj več razumevanja. In mladina se seveda ne vzgoji sama. Odklonilno vedenje je včasih pogojeno s popolnoma nasprotnimi stvari od tega, kar človek pričakuje. Morda se pa temu dekletu zdi svet grozen? In seveda, lahko je v resnici navaden šus.
Komentar avtor nevenka 18.03.2008 @ 06:00Ni mi jasno kje ti to živiš in kak narod je to okrog tebe skoncentriran. Občutek imam, kot da opisuješ drug svet in ugotavljam, da imam glede tega res srečo. Otroci pa… magari potomci morilcev, njih nikoli ne vpletajmo
Komentar avtor Muki 18.03.2008 @ 08:42Muki,
če živiš na vasi, je povsem drugo kot če si v mestu
Komentar avtor vlatka 18.03.2008 @ 21:29Muki,
pa še to:
Vsi sosedje imajo tak problem. Ne samo mi. Z drugimi se pa fejst razumemo, vsaj s tistimi, ki niso tik ob nas
In tako je po vsej vasi
Komentar avtor vlatka 18.03.2008 @ 21:31@Vladka, Ma nevem, men je to tuje.
Komentar avtor Muki 19.03.2008 @ 10:35muki,
meni tudi, a taka je tu posja vas
Komentar avtor vlatka 19.03.2008 @ 20:35Zdravje, mislim da si kar dobro zadela, slabo s slabim, dobro se z dobrim poplača. Vse se vrača
, vendar vseeno bi lahko Radenka svoje otroke naučila pozdravljati, če že ne kakšne druge prijaznosti.
Komentar avtor GRiSON 22.03.2008 @ 16:32Ana, že dolgo nisva nič poklepetala, bova pa na srečanju kakšno več rekla in nadoknadila,
lp
Komentar avtor GRiSON 22.03.2008 @ 16:35Mijau, ja zgodbe se ponavljajo, tudi Radenka je svojega čudovitega moža spravila v nebesa, zdaj sta obe z mamo same, vsaka v svoji veliki hiši.
Malo pa si me kljub vsemu potolažil, če je to le znak sramu, potem naj še naprej gledajo v tla.
Komentar avtor GRiSON 22.03.2008 @ 16:52Drmagnum, to me malo spominja na kaste, upam da se ne bodo potem tudi pri nas začeli razdeljevati na štiri osnovne kaste. Se pravi, da se pripadniki različnih kast med seboj ne bomo smeli mešati.
Komentar avtor GRiSON 22.03.2008 @ 17:01Santos, ma ni čisto tako, se namreč zelo težko razjezim, pravzaprav prenesem veliko krivic, lahko zelo dolgo časa hodiš po meni, vendrar včasih tudi za kratek čas eksplodiram. V bistvu se niti nisem razjezil, ker to nepozdravljanje že kar nekaj let traja. Ignoriranje Tadeje na hodniku šole je bila samo pika na i.
Komentar avtor GRiSON 22.03.2008 @ 17:11Refolo, v bistvu je moj oče domačin, jaz sem se pa rodil v Ljubljani
, sem žabar, to je moj največji greh.
Komentar avtor GRiSON 22.03.2008 @ 17:19Vlatka, tebe pa ja
Komentar avtor GRiSON 22.03.2008 @ 17:22Nevenka, včasih nekateri prav zares podedujejo od svojih staršev samo slabe lastnosti. Vsaj v tej Košančevi familji se je to tudi zgodilo. V življenju je zares pomembno, kakšne sosede imamo, ti so dobro izbrala, upam, da nisi predaleč, pridem za soseda, haha,
.
Komentar avtor GRiSON 22.03.2008 @ 17:42Muki, pridi pogledat, nič bati, niti opazil ne boš, da je kakšna razlika. Seveda nismo na drugi strani planeta, ena urica pasi tu.
Komentar avtor GRiSON 22.03.2008 @ 17:47grison,
-
Komentar avtor vlatka 22.03.2008 @ 22:38Grison, a imaš ustvarjalno krizo
Komentar avtor Santos 23.03.2008 @ 19:07Vlatka
Let’s get together
.
Komentar avtor GRiSON 24.03.2008 @ 07:06Santos, nimam krize samo neporavnane račune le pohvaliti hočem svojega soseda, naj mu bo lahka zemljica.
Komentar avtor GRiSON 24.03.2008 @ 07:11grison,
še siničke te ne zastopijo
Komentar avtor vlatka 25.03.2008 @ 18:49Vlatka, včasih pa čisto zares
.
Komentar avtor GRiSON 29.03.2008 @ 17:11Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>