Dekani

Turobno deževno vreme je kazalo svoje zobe, vendar to ni nikoli motilo neustrašnih kolesarjev, da se ne bi udeležili prvega tradicionalnega srečanja Lojzetovega vzpona na Vremščico. Srečanje kolesarjev je bilo že veliko dni prej domenjeno, o njem smo se pogovarjali že na našem vsakoletnem Novoletnem srečanju.

Zbrali smo se pri Lojzetu v Gornjem Vremenu. Sonce se je kljub vsemu tu in tam sramežljivo prikazalo izza oblakov.

Priprave niso dolgo trajale, pred odhodom smo pospravili bogato obložen narezek, ki ga je pripravila Sonja. Seveda pred odhodom tudi domači Jagermaister ni smel manjkati. In že smo se odpravili proti Vremščici. To je planotasta vzpetina v jugo zahodni Sloveniji, med Krasom Slavinskim ravnikom in Košansko dolino. Njen najvišji vrh eden zadnjih tisočakov na Slovenski planinski transverzali proti morju in meri 1027 m. Danes neposeljen in nekoliko zaraščen s strmi kraški travniki. Pred časom so bili tu pašniki za živino.

Na Vremščico se največkrat odpravijo tisti, ki hodijo v naravo iskat tišino, in ne pogrešajo daleč naokoli planinskih koč. Danes smo doživeli prijeten sprehod in lep nekoliko meglen razgled, ki je segal vse od Nanosa na severu do Slavnika in Snežnika na jugu tja do italijanske obale.

V izletu na Vremščico uživajo ljubitelji rož, saj jih je tu v izobilju. Na travnikih so se že kazali prvi poganjki narcis, potonik in perunik.

Rekreaciji je sledilo druženje ob polno založeni mizi dobrot. Pojedina in glasno smejanje se je razlegalo do večernih ur, ko smo se porazgubili po svojih domovih.

Sonja in Lojze, hvala za dobro pripravljeno prijetno kolesarsko srečanje, čeprav tokrat brez koles.

In še nekaj utrinkov tu.