Gozd je dišal po strohneli zemlji, ptice so žvrgolele v pozdrav. Tu in tam se je slišalo sunkovito brenčanje žuželke. Njen motor je bil zdaj levo zdaj desno se oddaljil in zopet priletel nazaj v mojo bližino. Hip nato je zopet zavladala tišina. Le v moji glavi tisto zoprno šumenje.

Malo višje v krošnjah dreves so v skupini leteli ptički z belo liso. Ena za drugim, z veje na vejo, so se premikali vsi v isto smer. Med postankom so se radovedno ozirali in oprezali za hrano. Skok na sosednjo vejo, nekateri so spretno plezali po deblu, ter odfrčali, se zopet za trenutek pokazali. Ko je skupina izginila, globlje v borov gozd je njihovo prikrito čivkanje pojenjalo in zopet je zavladala mrtva tišina.

Nikoli ne veš, kaj boš občutil naslednji hip. Jelenov predirljivi glas, je v trenutku vliv strah v kosti, še tako neustrašnemu prebivalcu. Živali so se potuhnile v varno zavetje. Danes iz pekla do raja, preseka ropot visoko leteče potniško letalo, takoj za njim preleti nebo, še malo potniško letalo. Vendar jelen še naprej kliče plašne srne na ženitveni posvet. Svilena pajkova nitka se sveti v soncu, videti je kot da bi napeta vrvica za trenutek zažarela. Se zaziba v vetru, izgine pogledu in zopet skrivnostno zasveti.

Mokro čelo, ki mi ga je povzročil tek do mojega prestola mi megli očala, kaplje na licu me prijetno žgečkajo, plazijo se naprej, se zbirajo v večje kaplje in padejo na tla. Medtem sedim na z mahom obrasli polici in znova opazujem moj gozd. Le koliko jih je? Štejem, bor, hrast, bor, hrast, bukev, nekatera drevesa so v ponos. Mogočna, spodaj, da jih komaj objameš, kljubujejo stoletje vsem vsakoletnim Burjam nasproti. In zopet druga, spodaj suhe rogovile, v želji po življenju, se z zadnjimi močmi dvigujejo proti soncu. Tistim, ki uspe v višino, kljubujejo desetletje naprej. Nekateri nimajo te sreče. Bitka s skalovjem, je neizprosna, če razpoka nudi dovolj hrane in vode, drevo zmaga. Ali pa dolgoletna agonija povzroči propadanje in nedolžna borba se največkrat konča da drevo pade, plača z življenjem. Da prostor mladim ki so močnejši, bolj zdravi.

Igra narave je nekaj najlepšega, tudi če je kruto in boleče pa vseeno ali nimamo vsi pravico živeti?

Drobcena žuželka z krili vztrajno sesa pot mojih premočenih hlač. Nenehno me pri svojem delu pozdravlja s krili. Leteči mojster dvakrat pomaha, se umiri, pomaha, ne boji se za svoje življenje. »Udari«, vendar za kaj, le kje imam pravico soditi, ji vzeti tisto drobceno življenje. Še nekaj časa jo nemo opazujem, kako se njen rilček v ritmu spušča in dviguje. Moj strupeni pot le ni tako strupen.

Vedel sem da se bo nekaj zgodilo. Imel sem težke noge od celotedenskega jutranjega teka. Kot ponavadi, takoj na začetku presenetim divjega zajca v Bordonovem vinogradu. Urno steče na drugo stran vinograda. To pa je bil tudi znak za preplah skupini črnih kosov, ki so se panično razkropili na vse konce bližjega gozda. Med letom so čivkali svojo opozorilno pesem, in glasno opozarjali svoje tovariše.

Na mehki peščeni poti, sem vsake toliko časa opazil odtis šape večjega psa. Lastnik psa me je danes nekoliko prehitel in je odšel na sprehod po poti že zgodaj zjutraj. Kot običajno sem tekel na Kaštelir le, da sem se danes izognil Golemu hribu in zavil desno, kjer sem oni dan opazoval srno. Stala je nepremično, strmela na drugo stran goščave. Previdno je oprezala, nekje v bližini se je klatil jelen in se grozeče oglašal. Pred menoj se je dogajalo ženitveno posvetovanje, moj neprevidni korak je zmotil njuno idilo. Skok ali dva, in hitro je izginila med borovci.

Ne vem koliko krat sem pretekel to pot. Le kup kamenja, zloženega na vrhu hriba, bi znalo odgovoriti na postavljeno vprašanje. Vsak vzpon na hrib, je bil zaznamovan z novim dva do tri kilogramskim kamnom, pobran nekje med potjo v dolini. Številka ni majhna, piramida je iz dneva v dan višja.

Vendar do danes nisem opazil, da je v goščavo speljana ozka pot. Na začetku je kazalo, da tu še ni stopila človeška noga. Mogočni bori, so se bohotili med različnim zelenjem. Tu in tam je v sotesko s težavo prodiral droben žarek in osvetljeval v sapici zibajoče listje. Svetloba je meglo prebadala krošnje dreves in pustila drobno svetlikajočo lise na bujnem rastju.

Imel sem tisti občutek, občutek kot da nekaj iščem. Radovedno sem ogledoval. nedotaknjeno moč narave. V meni se je premaknilo, vse bolj je bilo podobno tistemu poznanemu dogajanju, ko sem nekaj iskal po hiši, in me je vedno pognalo na wc. Stiskal sem ritni mišici, vendar vse skupaj ni kaj dosti pomagalo.

Spomnil sem se na obdobje, ko sem za vsakim grmom imel skrito plastenko napolnjeno z vodo. Nikoli nisem vedel, v katerem trenutku me bo zgrabilo. Ponavadi, me je že pri tretjem kilometru prijelo. Kot po indijski navadi s steklenico v roki, stran od poti, za prvi grm na olajšanje. Toda danes steklenice ni bilo v bližini, začutil sem da vlak prihaja na peron. Morda se je že zgodilo, v sekundi ali dveh, pomislim je že prepozno. Na hitro potegnem vse skupaj dol, pa ne da imam že umazane spodnje hlače. Uf, gate so čiste. Kar se da hitro počepnem, v trenutku je trpljenja konec.

Oziram se naokoli, je mogoče v bližini kakšen košček papirja? Vse zaman, papirja v tej gosti hosti ni, malo naprej opazim malo večje liste grmovja, toda predaleč je. V moji bližini na dosegu rok so le drobni listki vejice, ki je komaj začelo rasti, v mračnem delu mojega kraljestva.

Bilo bi veliko bolj enostavno, če bi imel gladko dojenčkovo rit. Vendar, moja je stara in poraščena. Stvar se nekoliko zaplete, če ti vse skupaj visi na dolgih nitkah. Z vodo enostavno rešiš problem, kaj pa če vode ni, in si želiš kljub vsemu ostati čist. Možgani bliskovito mislijo naprej, odtrgam drobno listje in z njimi potegnem po zadnjem delu in se tako rešim nekaj nesnage. Prvi prvem potegu, mi na roki ostane nekaj madežev. Vendar ko to naredim še nekajkrat je bila roka že dobro »usrana«. Blagor tistim, ki to umetnost dobro obvladajo s prsti. Kako obrisati roko? Pomislim, morda jo obrišem ob tla, nikjer ne najdem pravega mesta. V mislih zakolnem, in se obrišem v od potu mokre gate. Vendar roka je še kar naprej vabljivo dišala.

Včeraj je močno deževalo, morala bi biti nekje kakšna luža. Toda ne, vsa voda je odtekla v dolino. Porozni apnenec, ji je dobrohotno ustvaril pot v svojo notranjost.

V trenutku panike, se na pogači že zbirajo prve mesarske muhe. Kakšna spretnost, ni minilo niti minuta in muhe so zavohale, njim tako vabljivi vonj. Pred mano je čakalo podrobno raziskovanje soteske, toda v takem trenutku, kaj več kot opazovanje muh si nisem privoščil. Odločim se tek nadaljevati proti domu. Med tekom me zasledujejo več ali manj znani reptili in opteriksi. Zamahujem z rokami, več ali manj neuspešno, da bi nekoliko odgnal zasledovalce. Vse skupaj ni dosti zaleglo. Od daleč v odsevu sonca zasveti moje upanje. Obilno deževje je le pustilo svoje sledove. Občutek umazanosti rok, sem spral v motni blatni vodi.

Če bi ljudje vedeli, kakšne občutke doživiš v spokorni skoraj nedotakljivi pokrajini, le delček stran od betona vasi. Tu si lahko srečen.

Medtem, ko sunkovito poskočim, da bi se izognil prestrašenemu in bežečemu martinčku, ki si je pred tem grel premraženo telo na soncu. V bojazni, da bi ga pohodil, naredim malo krajši korak, ravno toliko, da smukne v gosto zaraščeno travo ob poti. Nekoliko naprej po stezi usmerjen pogled, opazi v klobčič zvito kačo. Nepremična črna kača, se ne zmeni za moj neslišni korak, po nosu se nabirajo kapljice potu. Se na koncu združijo in kot debele kaplje padajo na izsušena tla.

Skoraj rdeča zemlja, mi na mehkih predelih govori, kdo je danes pred menoj hodil po poti. Zabrisani odtisi zamaškov mi sporočajo, da so tu včeraj tekli nogometaši Jadrana. Sem in tja so vidne stopinje šape psa, ali odtis izgubljene srne.

Bolj proti vrhu hriba, iz poti gledajo večje in manjše skalnate gmote. Kljubujejo vsem vremenskim spremembam. Vztrajno pokončno kažejo svojo moč, tudi gorjanski korak, z okovanimi čevlji mu ne pride do živega.

Vidne so tektonske plasti, premikov mladega gorovja. Ponekod je pot široka, komaj za dober čevelj, pa vseeno z lahkim tekom premagujem napor. V rokah izmenično držim, spodoben kraški kamen. Kamen mora meti vsaj nekaj kilogramov, da ima srečo in konča lepo zložen na vrhu.

Kupček se vidno veča, ena, dva, tri, … nisem nikoli natančno štel, gotovo jih je več kot petdeset.

Vse kaže, da je moja priljubljena tema »smeti« v Dekanih. Še nekdo v vasi je, ki bi želel čisto okolico. V te zabojnike naj bi vaščani metali ostanke sveč in suho cvetje. Zabojnik naj bi služil za potrebe pokopališča.

Vse lepo in prav, če bi se »smrduhi« držali dogovora, in smeti metali v svoje zabojnike.

Pa kaj, kljub opozorilu, da te drugi vidijo, ne zaleže kaj dosti. Kupček se iz dneva v dan veča. Sicer urejenemu parkirišču to ni v ponos. Pogled in smrad meče slabo luč na tiste, ki bi si želeli red in čistočo. Naključni gost, vidi zanemarjenost že takoj na začetku ob prihodu v vas Dekani.

Ves trud je zaman, slika ostaja vedno enaka. Le kup smeti se iz dneva v dan veča.

Dekani

Čas je za čisto okolico, oziroma po vzoru Slovenske politike, čas za čisto lopato.

Če želimo v resnici očistiti našo okolico nesnage, je potrebno začeti čistiti najprej pri sebi.

Nekatere »korte« v vasi so izredno neprivlačne in zanemarjene. Čeprav imamo v Dekanih vsakoletno akcijo čiščenja, odvoz kosovnega matirala, ostajajo dvorišča leta za letom, okrašena z odsluženimi kosi bele tehnike. Da o nametani neuporabni krami niti ne govorim.

A to še zdaleč ni vse, vedno znova se rojevajo novi kupi smetišč, ki mečejo slabo luč na vse ostale prebivalce naše vasi. Nobenega dvoma ni, da med nami živijo »smrduhi«, ki »zasvinjajo« vse kar se »zasvinjati« da.

Dekani

V mislih se vračam v otroštvo, gledam vaške perice, ki perejo perilo ob potoku. Čisto in belo je, z rokami drgnejo po hrapavi površini, z ogromno kocko mila namilijo in zopet, znova in znova drgnejo. Ja, tako so si nekoč naše ženske v vasi krvavo služile kruh. Potem so na glavi nosile »žehto« v Trst, tam pobrale novo umazano perilo. In pranje so ponavljale iz dneva v dan.

Takrat je bila voda kristalno čista, brez bojazni si jo lahko pil. Minilo je že kar nekaj let, voda v Potoku še ni nikoli usahnila. Dan današnje dni smo jo še vedno pili, bila je dovolj čista, da še ni nihče imel želodčnih težav.

Ponavadi kakšno uro tekam po bližnjih Dekanskih hribih, na koncu se vedno ustavim na Šturki. Mrzla voda iz Potoka mi ravno prav »ofriša« obraz in žejna usta.

Danes je sodu izbilo dno, voda je imela okus po olju. Nekdo od sovaščanov je v bližini izvira malomarno izlil staro olje (moje mnenje). Seveda sem onesnaževanje takoj prijavil na Policijo.

V bližini je nekdo naredil jamo za popravljanje avtomobilov oziroma tovornjakov. Ne vem, mogoče je bil tu izvor malomarnosti? Vsekakor objekt ne sodi na to mesto, lahko se zgodi delovna nesreča in tekočina iz vozila, prosto odteče v Potok.

Po Četrti čitanki iz leta 1931, za Slovenske osnovne šole, natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Peti popravljeni natisk.

Iz zemljepisja.

138. Naša domovina.

Naši roditelji, bratje in sestre, bližnji in daljni sorodniki, prijatelji in znanci, ki žive z nami ali po drugih mestih, trgih in vaseh, ki so nam blizu ali daleč, govore isti jezik. Ta jezik je slovenski. Mi smo Slovenci.

Marsikateremu izmed nas je tekla zibelka v krasni mestni hiši, drugemu zopet v borni vaški koci, a drugi bi nerad menjal s prvim in nasprotno, zakaj vsak ljubi kraj, kjer se je rodil. Kraj, kjer smo se rodili in preživeli morda najlepšo dobo svoje mladosti ali svojega življenja sploh, imenujemo rojstni kraj.

Okoli našega rojstnega kraja pa so še mnogi drugi kraji, v katerih govore isti jezik, pojo naše pesmi, slave dela naših junakov, kjer so živeli in delovali naši pradedi. Ti kraji so naša ožja domovina. Imenuje se »Dravska banovina«.

Kakor hitro pridemo čez Savo, Dravo in Dunav, stopimo na tla, kjer govore ljudje našemu jeziku podoben in soroden jezik. Lahko se porazgovarjamo z njimi, ker jih razumemo. To so naši bratje Srbi in Hrvati. Ti so združeni z nami v veliko, neločljivo celoto v naši širši domovini, v kraljevini Jugoslaviji.

V njej je mnogo gor, dolin, rek, potokov in jezer, mest, trgov in vasi. Vsi ti kraji so združeni v občine in okraje, sreze, ter so pokorni isti vladi, imajo iste zakone.

Kakor so vsi občani dolžni, da se brigajo za blaginjo svoje občine in pomagajo drug drugemu, tako je treba, da tudi vsi državljani, t.j. oni, ki žive v isti državi, skrbe za njeno blaginjo in jo podpirajo v nesreči.

Naši jugoslovenski dedi so mnogo storili za domovino. Mnogi so umrli zanjo, da so jo obranili sovražnikov. Tudi od nas pričakuje domovina, da storimo vse, kar je potrebno za njen napredek in njeno srečo.

Od otrok domovina ne zahteva drugega, nego da se marljivo uče ter poslušajo starše in učitelje. Odraslim pa je dolžnost, da zvesto vrše dolžnosti svojega stanu in tako čim več koristijo domovini. Kadar pa jo je treba braniti sovražnikov, tedaj morajo biti pripravljeni, da dado tudi življenje zanjo.

V. Sadar.

139. Ne zabi!

Domovina, vedno mislim nate

in na neosvobojene brate!

E. Gangi.