Arhiv za Avgust, 2008

VSAKDO IMA PRAVICO ŽIVETI

31.08.2008 ob 09:06

Gozd je dišal po strohneli zemlji, ptice so žvrgolele v pozdrav. Tu in tam se je slišalo sunkovito brenčanje žuželke. Njen motor je bil zdaj levo zdaj desno se oddaljil in zopet priletel nazaj v mojo bližino. Hip nato je zopet zavladala tišina. Le v moji glavi tisto zoprno šumenje.

Malo višje v krošnjah dreves so v skupini leteli ptički z belo liso. Ena za drugim, z veje na vejo, so se premikali vsi v isto smer. Med postankom so se radovedno ozirali in oprezali za hrano. Skok na sosednjo vejo, nekateri so spretno plezali po deblu, ter odfrčali, se zopet za trenutek pokazali. Ko je skupina izginila, globlje v borov gozd je njihovo prikrito čivkanje pojenjalo in zopet je zavladala mrtva tišina.

Nikoli ne veš, kaj boš občutil naslednji hip. Jelenov predirljivi glas, je v trenutku vliv strah v kosti, še tako neustrašnemu prebivalcu. Živali so se potuhnile v varno zavetje. Danes iz pekla do raja, preseka ropot visoko leteče potniško letalo, takoj za njim preleti nebo, še malo potniško letalo. Vendar jelen še naprej kliče plašne srne na ženitveni posvet. Svilena pajkova nitka se sveti v soncu, videti je kot da bi napeta vrvica za trenutek zažarela. Se zaziba v vetru, izgine pogledu in zopet skrivnostno zasveti.

Mokro čelo, ki mi ga je povzročil tek do mojega prestola mi megli očala, kaplje na licu me prijetno žgečkajo, plazijo se naprej, se zbirajo v večje kaplje in padejo na tla. Medtem sedim na z mahom obrasli polici in znova opazujem moj gozd. Le koliko jih je? Štejem, bor, hrast, bor, hrast, bukev, nekatera drevesa so v ponos. Mogočna, spodaj, da jih komaj objameš, kljubujejo stoletje vsem vsakoletnim Burjam nasproti. In zopet druga, spodaj suhe rogovile, v želji po življenju, se z zadnjimi močmi dvigujejo proti soncu. Tistim, ki uspe v višino, kljubujejo desetletje naprej. Nekateri nimajo te sreče. Bitka s skalovjem, je neizprosna, če razpoka nudi dovolj hrane in vode, drevo zmaga. Ali pa dolgoletna agonija povzroči propadanje in nedolžna borba se največkrat konča da drevo pade, plača z življenjem. Da prostor mladim ki so močnejši, bolj zdravi.

Igra narave je nekaj najlepšega, tudi če je kruto in boleče pa vseeno ali nimamo vsi pravico živeti?

Drobcena žuželka z krili vztrajno sesa pot mojih premočenih hlač. Nenehno me pri svojem delu pozdravlja s krili. Leteči mojster dvakrat pomaha, se umiri, pomaha, ne boji se za svoje življenje. »Udari«, vendar za kaj, le kje imam pravico soditi, ji vzeti tisto drobceno življenje. Še nekaj časa jo nemo opazujem, kako se njen rilček v ritmu spušča in dviguje. Moj strupeni pot le ni tako strupen.

  • Share/Bookmark

KAMNI

24.08.2008 ob 08:24

Če bi ljudje vedeli, kakšne občutke doživiš v spokorni skoraj nedotakljivi pokrajini, le delček stran od betona vasi. Tu si lahko srečen.

Medtem, ko sunkovito poskočim, da bi se izognil prestrašenemu in bežečemu martinčku, ki si je pred tem grel premraženo telo na soncu. V bojazni, da bi ga pohodil, naredim malo krajši korak, ravno toliko, da smukne v gosto zaraščeno travo ob poti. Nekoliko naprej po stezi usmerjen pogled, opazi v klobčič zvito kačo. Nepremična črna kača, se ne zmeni za moj neslišni korak, po nosu se nabirajo kapljice potu. Se na koncu združijo in kot debele kaplje padajo na izsušena tla.

Skoraj rdeča zemlja, mi na mehkih predelih govori, kdo je danes pred menoj hodil po poti. Zabrisani odtisi zamaškov mi sporočajo, da so tu včeraj tekli nogometaši Jadrana. Sem in tja so vidne stopinje šape psa, ali odtis izgubljene srne.

Bolj proti vrhu hriba, iz poti gledajo večje in manjše skalnate gmote. Kljubujejo vsem vremenskim spremembam. Vztrajno pokončno kažejo svojo moč, tudi gorjanski korak, z okovanimi čevlji mu ne pride do živega.

Vidne so tektonske plasti, premikov mladega gorovja. Ponekod je pot široka, komaj za dober čevelj, pa vseeno z lahkim tekom premagujem napor. V rokah izmenično držim, spodoben kraški kamen. Kamen mora meti vsaj nekaj kilogramov, da ima srečo in konča lepo zložen na vrhu.

grison_kamni.JPG

Kupček se vidno veča, ena, dva, tri, … nisem nikoli natančno štel, gotovo jih je več kot petdeset.

  • Share/Bookmark