KAMNI

24.08.2008 ob 08:24

Če bi ljudje vedeli, kakšne občutke doživiš v spokorni skoraj nedotakljivi pokrajini, le delček stran od betona vasi. Tu si lahko srečen.

Medtem, ko sunkovito poskočim, da bi se izognil prestrašenemu in bežečemu martinčku, ki si je pred tem grel premraženo telo na soncu. V bojazni, da bi ga pohodil, naredim malo krajši korak, ravno toliko, da smukne v gosto zaraščeno travo ob poti. Nekoliko naprej po stezi usmerjen pogled, opazi v klobčič zvito kačo. Nepremična črna kača, se ne zmeni za moj neslišni korak, po nosu se nabirajo kapljice potu. Se na koncu združijo in kot debele kaplje padajo na izsušena tla.

Skoraj rdeča zemlja, mi na mehkih predelih govori, kdo je danes pred menoj hodil po poti. Zabrisani odtisi zamaškov mi sporočajo, da so tu včeraj tekli nogometaši Jadrana. Sem in tja so vidne stopinje šape psa, ali odtis izgubljene srne.

Bolj proti vrhu hriba, iz poti gledajo večje in manjše skalnate gmote. Kljubujejo vsem vremenskim spremembam. Vztrajno pokončno kažejo svojo moč, tudi gorjanski korak, z okovanimi čevlji mu ne pride do živega.

Vidne so tektonske plasti, premikov mladega gorovja. Ponekod je pot široka, komaj za dober čevelj, pa vseeno z lahkim tekom premagujem napor. V rokah izmenično držim, spodoben kraški kamen. Kamen mora meti vsaj nekaj kilogramov, da ima srečo in konča lepo zložen na vrhu.

grison_kamni.JPG

Kupček se vidno veča, ena, dva, tri, … nisem nikoli natančno štel, gotovo jih je več kot petdeset.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji so onemogočeni.