Arhiv za Oktober, 2008

MOJA POT PO INDIJI V. – Goja

26.10.2008 ob 08:41

Goa

Goa

Pod kolesi motorja se je v zgodnem jutru odpirala globoka zelena dolina in po njenem pobočju se je vila cesta zavita v meglici. Pod menoj se je razprostirala Goja. Oči so blodile od metulja do metulja, ki so s svojim skokovitim letenjem in pisano barvno lepoto stopnjevale svoj let, vse tja do vznožja, iz cveta na cvet. Za njim je prišel še en metulj in za tem zopet eden. Ko sem tako opazoval skrivnostno dolino, me je zdajci prestrašila postava, ki je kot majhen črno-rjav oblak skočila izza drevja.

Razposajene male opice so v varni razdalji radovedno skakale iz veje na vejo. Natančno so preiskale in si ogledovale moj motor. Zdelo se mi je, da so imele v mislih, »tu bo nekaj hrane za nas, mogoče bi lahko kaj ukradle«. Ko sem stopil na plano, so se zopet v strahu urno vreščeče razbežale. Njihova vlažno telesa se v jutranjem soncu lesketala, kakor da bi bila iz dragocenega lesa.

Imel sem krasno srečo, da sem se že v Delhiju, ravnodušno navadil na opice. Tam je bila opica grda neugnanka, ki ti je ob priložnosti katero zagodla. Naša ljubljenka je domala stanovala na strehi restavracije. Imela je rdeč obraz in rumenorjava dlako. Včasih je radoživa sedela na rami, v trenutku nepazljivosti ti je ukradla sadje ali celo slasten sendvič. Skočila zopet na varno streho in si nadela čisto nedolžen obraz. Naslednji hip je zopet malo poskakovala po drevesnih vejah in nadaljevala svoj lisičji pohod. Ko si že malo pozabil, da ti preti nevarnost se je ponižno vrnila med nas.

V daljavi je plaval osamljen aprilski oblak, a med gmoto tega oblaka in med obzorjem sem videl nenavadne stvari. Tla so bila še vlažna od rose, meglice so se počasi v soncu dvigovale višje in višje. Daleč zadaj se le prikazovalo morje.

Nad mano je raslo drevje in molilo vrhove proti nebu. Tu se je začelo bogato zeleno rastje. Po dolini je tekla reka kot ozek rjavo-rumenkasti trak. Na prvi pogled je bila podobna Gangesu, le da je bila neizmerno majhna, tudi ustja prav zaprav ni bilo. Ali pa je bilo skrito mojemu pogledu.

  • Share/Bookmark

MOJA POT PO INDIJI IV. – Čudež

17.10.2008 ob 05:08

Jutranja puščava je že vsa žarela, peščena tla so bila dodobra segreta. Počasi sem odpiral oči, povsod naokoli name se je okronala sončna energija, vsa sijajno bela in čista, kakor da bi jo zgradili iz samega kristala. Sončni žarki so hiteli od grma do grma, da bi me prebudili iz sna. Kot v klobčič zviti skriti zveri, so mi stregli po življenju. Slabost v meni še ni popustila. Celo noč sem ostal na istem mestu, zdaj sem začel razumno razmišljati. »Ne smem ostati tu, moram naprej, naprej do prve najbližje vasi«.

Zdaj sem šele razumel svojega očeta, bil je tako ponosen, ko je pred petdesetimi leti žrtvoval svoje telo, bil šestkrat težko ranjen. In pri tem storil velika junaška dejanja, ki še danes po tolikih letih žive v mojem spominu.

Mnogo kasneje sem spoznal, da ne smem nikoli jokati in se žalostiti nad mojimi trpečimi sorodniki in znanci. V življenju se je potrebno vedno veseliti trpljenja in po drugi strani častiti herojske ljudi.

S težavo, še ves omotičen sem se opotekal po razbeljenem pesku. Motor je bil le nekaj kratkih korakov stan od mene. Če bi močno iztegnil roko, bi se ga skoraj dotaknil. A pot do njega se je neskončno vlekla. Želja v meni je bila vse močnejša, »moram naprej, moram naprej«.

Za hipec se ustavim, bil sem utrujen, vročina v meni je še vedno kuhala moje telo. Debele kaplje potu, so vztrajno drle v svojih strugah in kot slapovi grmeli na tla. Zbral sem še poslednje moči, in se končno le usedel na motor.

Med vožnjo sem imel še vedno slab občutek, počasi, s sklonjeno glavo v tla, sem nabiral kilometre. Zmogel bom, je še vedno klicalo v moji glavi. Zgodil se je čudež, ko sem pripeljal na vrh nizke gore in v daljavi zagledal zamegljeni obris graščine. Za hip sem podvomil, da moj vid le ni kristalen »je to fatamorgana?« Ko sem se že nekoliko približal osamljenemu objektu, sem le prepoznal skromno podrtijo, ki mi je vlila še zadnje upanje.

Kmalu sem se prepričal, da je bila obcestna restavracija, namenjena počitku izmučenih tovornjakarjev. Razmahane palmova stene so se v opoldanskem soncu lesketale, kakor da bi bilo iz ebenovine. V tistem trenutku se mi je zdelo, da je to pravi velikanski razkošen hotel, čeprav je bil že precej dotrajan in v letih.

Ne vem, koliko steklenic je proti večeru stalo pred menoj? Celo popoldne sem pil sodavico. Zamaški so bili nekoliko zarjaveli, vendar to me popolnoma ni nič motilo, počasi sem pil slastno brezbarvno tekočino. Vsakokrat ko sem naredil požirek, sem začutil, kako se je voda pretakala v želodcu. Eno steklenico za drugo, klok, klok, klok je delalo v meni, kot da mi želi sporočiti, »saj je vse v najlepšem redu«.

Uprt z nogami ob »posteljo«, na sosednjih počivalnikih so sedeli izmučeni šoferji, in glasno klepetali med seboj, gledal sem okrog sebe, vedno bolj sem razločili njihove obraze. Bil sem utrujen … počasi so obrazi zopet izginili, glasovi utihnili, kot izginejo oblaki z nočnega neba.

Zdajci je priletel od zgoraj težak kamen poskočil prek mene in se razbil na skali. Sloni so valili name kamenje. Brž sem se umaknil v zavetje pod drevje. Vzpenjal sem se na Himalajo, bila je visoka mogočna gora in najsi je bila še tako visoka, vedno sem zagledal z njenega vrha drugega, ki je bil še višji, in zdelo se mi je, kakor da bi jo hotel z misli izzivati. Počasi se je senca raztezala daleč po pobočju gore, proti reki. Mislim, da sem takrat zaspal.

  • Share/Bookmark