Arhiv za Marec, 2013

STIK Z NARAVO

31.03.2013 ob 07:02

Vedel sem da se bo nekaj zgodilo. Imel sem težke noge od celotedenskega jutranjega teka. Kot ponavadi, takoj na začetku presenetim divjega zajca v Bordonovem vinogradu. Urno steče na drugo stran vinograda. To pa je bil tudi znak za preplah skupini črnih kosov, ki so se panično razkropili na vse konce bližjega gozda. Med letom so čivkali svojo opozorilno pesem, in glasno opozarjali svoje tovariše.

Na mehki peščeni poti, sem vsake toliko časa opazil odtis šape večjega psa. Lastnik psa me je danes nekoliko prehitel in je odšel na sprehod po poti že zgodaj zjutraj. Kot običajno sem tekel na Kaštelir le, da sem se danes izognil Golemu hribu in zavil desno, kjer sem oni dan opazoval srno. Stala je nepremično, strmela na drugo stran goščave. Previdno je oprezala, nekje v bližini se je klatil jelen in se grozeče oglašal. Pred menoj se je dogajalo ženitveno posvetovanje, moj neprevidni korak je zmotil njuno idilo. Skok ali dva, in srna je hitro izginila med borovci.

Ne vem koliko krat sem pretekel to pot. Le kup kamenja, zloženega na vrhu hriba, bi znalo odgovoriti na postavljeno vprašanje. Vsak vzpon na hrib, je bil zaznamovan z novim dva do tri kilogramskim kamnom, pobran nekje med potjo v dolini. Številka ni majhna, kamnita piramida je iz dneva v dan višja.

Vendar do danes nisem opazil, da je v goščavo speljana ozka pot. Na začetku je kazalo, da tu še ni stopila človeška noga. Mogočni bori, so se bohotili med različnim zelenjem. Tu in tam je v sotesko s težavo prodiral droben žarek in osvetljeval v sapici zibajoče listje. Svetloba je meglo prebadala krošnje dreves in pustila drobno svetlikajočo lise na bujnem rastju.

Imel sem tisti občutek, občutek kot da nekaj iščem. Radovedno sem si ogledoval nedotaknjeno moč narave. V meni se je premaknilo, vse bolj je bilo podobno tistemu poznanemu dogajanju, ko sem nekaj iskal po hiši, in me je vedno pognalo na wc. Stiskal sem ritni mišici, vendar vse skupaj ni kaj dosti pomagalo.

Spomnil sem se na obdobje, ko sem za vsakim grmom imel skrito plastenko napolnjeno z vodo. Nikoli nisem vedel, v katerem trenutku me bo zgrabilo. Ponavadi, me je že pri tretjem kilometru prijelo. Kot po indijski navadi s steklenico v roki, stran od poti, za prvi grm na olajšanje. Toda danes steklenice ni bilo v bližini, začutil sem da vlak prihaja na peron. Morda se je že zgodilo, v sekundi ali dveh, pomislim je že prepozno. Na hitro potegnem vse skupaj dol, pa ne da imam že umazane spodnje hlače. Uf, gate so čiste. Kar se da hitro počepnem, v trenutku je trpljenja konec.

Oziram se naokoli, je mogoče v bližini kakšen košček papirja? Vse zaman, papirja v tej gosti hosti ni, malo naprej opazim malo večje liste grmovja, toda predaleč je. V moji bližini na dosegu rok so le drobni listki vejice, ki je komaj začelo rasti, v mračnem delu gozdnega kraljestva.

Bilo  bi veliko bolj enostavno, če bi imel gladko dojenčkovo rit. Vendar, moja je stara in poraščena. Stvar se nekoliko zaplete, če ti vse skupaj visi na dolgih nitkah. Z vodo enostavno rešiš problem, kaj pa če vode ni, in si želiš kljub vsemu ostati čist. Možgani bliskovito mislijo naprej, odtrgam drobno listje in z njimi potegnem po zadnjem delu in se tako rešim nekaj nesnage. Prvi prvem potegu, mi na roki ostane nekaj madežev. Vendar ko to naredim še nekajkrat je bila roka že dobro »usrana«.  Blagor tistim, ki to umetnost dobro obvladajo s prsti. Kako obrisati roko? Pomislim, morda jo obrišem ob tla, nikjer ne najdem pravega mesta. V mislih zakolnem, in se obrišem v od potu mokre gate. Vendar roka je še kar naprej grdo dišala.

Včeraj je močno deževalo, morala bi biti nekje kakšna luža. Toda ne, vsa voda je odtekla v dolino. Porozni apnenec, ji je dobrohotno ustvaril pot v svojo notranjost.

V temu trenutku panike, so se na pogači že zbirajo prve mesarske muhe. Kakšna vohalna spretnost, ni minila niti minuta in muhe so zavohale, njim tako vabljivi vonj. Pred mano je čakalo odprto podrobno raziskovanje soteske, toda v tem trenutku, kaj več kot opazovanje muh si nisem privoščil. Odločim se tek nadaljevati proti domu. Med tekom me zasledujejo več ali manj znani reptili. Zamahujem z rokami, vendar neuspešno, da bi pregnal zasledovalce. Ventiliranje ni kaj dosti zaleglo. Od daleč v odsevu sonca se zasveti moje upanje. Obilno deževje je le pustilo svoje sledove. Občutek umazanosti rok, sem spral v motni blatni vodi.

  • Share/Bookmark