GRiSON

Vedel sem da se bo nekaj zgodilo. Imel sem težke noge od celotedenskega jutranjega teka. Kot ponavadi, takoj na začetku presenetim divjega zajca v Bordonovem vinogradu. Urno steče na drugo stran vinograda. To pa je bil tudi znak za preplah skupini črnih kosov, ki so se panično razkropili na vse konce bližjega gozda. Med letom so čivkali svojo opozorilno pesem, in glasno opozarjali svoje tovariše.

Na mehki peščeni poti, sem vsake toliko časa opazil odtis šape večjega psa. Lastnik psa me je danes nekoliko prehitel in je odšel na sprehod po poti že zgodaj zjutraj. Kot običajno sem tekel na Kaštelir le, da sem se danes izognil Golemu hribu in zavil desno, kjer sem oni dan opazoval srno. Stala je nepremično, strmela na drugo stran goščave. Previdno je oprezala, nekje v bližini se je klatil jelen in se grozeče oglašal. Pred menoj se je dogajalo ženitveno posvetovanje, moj neprevidni korak je zmotil njuno idilo. Skok ali dva, in hitro je izginila med borovci.

Ne vem koliko krat sem pretekel to pot. Le kup kamenja, zloženega na vrhu hriba, bi znalo odgovoriti na postavljeno vprašanje. Vsak vzpon na hrib, je bil zaznamovan z novim dva do tri kilogramskim kamnom, pobran nekje med potjo v dolini. Številka ni majhna, piramida je iz dneva v dan višja.

Vendar do danes nisem opazil, da je v goščavo speljana ozka pot. Na začetku je kazalo, da tu še ni stopila človeška noga. Mogočni bori, so se bohotili med različnim zelenjem. Tu in tam je v sotesko s težavo prodiral droben žarek in osvetljeval v sapici zibajoče listje. Svetloba je meglo prebadala krošnje dreves in pustila drobno svetlikajočo lise na bujnem rastju.

Imel sem tisti občutek, občutek kot da nekaj iščem. Radovedno sem ogledoval. nedotaknjeno moč narave. V meni se je premaknilo, vse bolj je bilo podobno tistemu poznanemu dogajanju, ko sem nekaj iskal po hiši, in me je vedno pognalo na wc. Stiskal sem ritni mišici, vendar vse skupaj ni kaj dosti pomagalo.

Spomnil sem se na obdobje, ko sem za vsakim grmom imel skrito plastenko napolnjeno z vodo. Nikoli nisem vedel, v katerem trenutku me bo zgrabilo. Ponavadi, me je že pri tretjem kilometru prijelo. Kot po indijski navadi s steklenico v roki, stran od poti, za prvi grm na olajšanje. Toda danes steklenice ni bilo v bližini, začutil sem da vlak prihaja na peron. Morda se je že zgodilo, v sekundi ali dveh, pomislim je že prepozno. Na hitro potegnem vse skupaj dol, pa ne da imam že umazane spodnje hlače. Uf, gate so čiste. Kar se da hitro počepnem, v trenutku je trpljenja konec.

Oziram se naokoli, je mogoče v bližini kakšen košček papirja? Vse zaman, papirja v tej gosti hosti ni, malo naprej opazim malo večje liste grmovja, toda predaleč je. V moji bližini na dosegu rok so le drobni listki vejice, ki je komaj začelo rasti, v mračnem delu mojega kraljestva.

Bilo bi veliko bolj enostavno, če bi imel gladko dojenčkovo rit. Vendar, moja je stara in poraščena. Stvar se nekoliko zaplete, če ti vse skupaj visi na dolgih nitkah. Z vodo enostavno rešiš problem, kaj pa če vode ni, in si želiš kljub vsemu ostati čist. Možgani bliskovito mislijo naprej, odtrgam drobno listje in z njimi potegnem po zadnjem delu in se tako rešim nekaj nesnage. Prvi prvem potegu, mi na roki ostane nekaj madežev. Vendar ko to naredim še nekajkrat je bila roka že dobro »usrana«. Blagor tistim, ki to umetnost dobro obvladajo s prsti. Kako obrisati roko? Pomislim, morda jo obrišem ob tla, nikjer ne najdem pravega mesta. V mislih zakolnem, in se obrišem v od potu mokre gate. Vendar roka je še kar naprej vabljivo dišala.

Včeraj je močno deževalo, morala bi biti nekje kakšna luža. Toda ne, vsa voda je odtekla v dolino. Porozni apnenec, ji je dobrohotno ustvaril pot v svojo notranjost.

V trenutku panike, se na pogači že zbirajo prve mesarske muhe. Kakšna spretnost, ni minilo niti minuta in muhe so zavohale, njim tako vabljivi vonj. Pred mano je čakalo podrobno raziskovanje soteske, toda v takem trenutku, kaj več kot opazovanje muh si nisem privoščil. Odločim se tek nadaljevati proti domu. Med tekom me zasledujejo več ali manj znani reptili in opteriksi. Zamahujem z rokami, več ali manj neuspešno, da bi nekoliko odgnal zasledovalce. Vse skupaj ni dosti zaleglo. Od daleč v odsevu sonca zasveti moje upanje. Obilno deževje je le pustilo svoje sledove. Občutek umazanosti rok, sem spral v motni blatni vodi.

 

Po Četrti čitanki iz leta 1931, za Slovenske osnovne šole, natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Peti popravljeni natisk.

Iz zemljepisja.

138. Naša domovina.

Naši roditelji, bratje in sestre, bližnji in daljni sorodniki, prijatelji in znanci, ki žive z nami ali po drugih mestih, trgih in vaseh, ki so nam blizu ali daleč, govore isti jezik. Ta jezik je slovenski. Mi smo Slovenci.

Marsikateremu izmed nas je tekla zibelka v krasni mestni hiši, drugemu zopet v borni vaški koci, a drugi bi nerad menjal s prvim in nasprotno, zakaj vsak ljubi kraj, kjer se je rodil. Kraj, kjer smo se rodili in preživeli morda najlepšo dobo svoje mladosti ali svojega življenja sploh, imenujemo rojstni kraj.

Okoli našega rojstnega kraja pa so še mnogi drugi kraji, v katerih govore isti jezik, pojo naše pesmi, slave dela naših junakov, kjer so živeli in delovali naši pradedi. Ti kraji so naša ožja domovina. Imenuje se »Dravska banovina«.

Kakor hitro pridemo čez Savo, Dravo in Dunav, stopimo na tla, kjer govore ljudje našemu jeziku podoben in soroden jezik. Lahko se porazgovarjamo z njimi, ker jih razumemo. To so naši bratje Srbi in Hrvati. Ti so združeni z nami v veliko, neločljivo celoto v naši širši domovini, v kraljevini Jugoslaviji.

V njej je mnogo gor, dolin, rek, potokov in jezer, mest, trgov in vasi. Vsi ti kraji so združeni v občine in okraje, sreze, ter so pokorni isti vladi, imajo iste zakone.

Kakor so vsi občani dolžni, da se brigajo za blaginjo svoje občine in pomagajo drug drugemu, tako je treba, da tudi vsi državljani, t.j. oni, ki žive v isti državi, skrbe za njeno blaginjo in jo podpirajo v nesreči.

Naši jugoslovenski dedi so mnogo storili za domovino. Mnogi so umrli zanjo, da so jo obranili sovražnikov. Tudi od nas pričakuje domovina, da storimo vse, kar je potrebno za njen napredek in njeno srečo.

Od otrok domovina ne zahteva drugega, nego da se marljivo uče ter poslušajo starše in učitelje. Odraslim pa je dolžnost, da zvesto vrše dolžnosti svojega stanu in tako čim več koristijo domovini. Kadar pa jo je treba braniti sovražnikov, tedaj morajo biti pripravljeni, da dado tudi življenje zanjo.

V. Sadar.

139. Ne zabi!

Domovina, vedno mislim nate

in na neosvobojene brate!

E. Gangi.

 

Bilo je pred časom, ne dolgo nazaj. Tiste dni sem vzdrževal prijetno restavracijo v senci lepo urejenih oljk. Kompleksu restavracije so dopolnjevali prijetni domači apartmaji, male enonadstropne hišice, posejane v dveh vrstah. Namenjene so bile odmoru v vseh letnih časih, šolam v naravi in drugim petičnim gostom. Restavracija Penzion oljka se je ponaša s krasnim ambientom, skrbno oblikovana oljčna drevesa, cvetje in urejena okolica so vas vabili že ob pogledu z glavne ceste v Ankaran. V senci košatih istrskih oljčnih vej, so se ljudje radi družili in izpovedovali svoja občutja, se predajali užitkom ob mrzli pijači.

Današnje dni v času dopustov je to še kako aktualna tema, kje preživeti oddih, in brezskrbno poležavati na vroči Slovenski obali. Vendar nastanitev v prijetnih hišicah je za mnoge od nas le še prijeten spomin. Svoje čase si lahko tu pošteno počival, in si privoščil zabavo. Prepustil si se razvajanju v dobri hrani. Dolgo letno tradicijo gostinske ponudbe na obali je pričel Trboveljski rudnik. Kasneje je z njo spretno gospodaril Anđelko Čakarun iz Kolombana.

Konec tedna ste se lahko zazibali ob prijetni glasbi in vaš duh Mediterana vam je vlil nove moči in piramida dobre hrane vas je dodobra nasitila. V gostišču Penzion Oljka vam je takratna ponudba govorila prav o tovrstnem razvajanju. V prijetni senci oljk so uživali tako najmlajši kakor tudi starejši gosti iz cele Slovenije. Vendar tam, kjer je bila nekoč zibelka z vonjem po morju in prijetna senca pod oljkami, je danes zapuščeno, zaraščeno, zanemarjeno in žalostno. Včasih je tu oljka v svojem imenu skriva intimno sporočilo. Tako kot je značilno za vsako oljčno drevo, je tudi tu bilo doma veselja, sonce, brezskrbni počitek in piramida dobre hrane.

Danes, kljub temu da je Ankaran eno najbolj razvitih turističnih naselij v Sloveniji, vse kaže da le nismo več turistična dežela. Pri tem nam ni mar, da počitniški objekti vidno propadajo.

 

Na zaprašeni polici omare, dobil sem jo kot poročno darilo, davnega leta 1976, sameva nekaj oguljenih starih, zanimivih knjig. Bukve, nekatere so preživele že tretjo vojno in še kar naprej kljubujejo na podstrešju naše hiše.

1953

Te dni sem se odločil prebrati knjigo mojega letnika 1953. Povesti, ki mi je v tej knjigi pričarala spomine na moje potepanje po Indiji. Napisal jo je Indijec Dhan Gopal Mukerdži, rojen leta 1890 v Kalkuti. To je v tistem času bilo drugo največjem mestu Indije in glavno mesto Bengalije. Dhan je umrl, razmeroma zelo mlad, leta 1936 v New Yorku. Svojo mladost je preživel v manjšem mestu, ležečem tako rekoč sredi džungle. Bil je Braman, to se pravi pripadal je duhovniški kasti, ki je najvišja indijska kasta. Tako je bil deležen zelo dobre vzgoje, mati mu je pripovedovala stare indijske junaške zgodbe in povesti ter ga seznanila z indijskimi običaji in nazori. Študiral je v Kalkuti, nato pa še na Japonskem v Tokiu in nazadnje v Ameriki v Kaliforniji. Bil je znanstvenik, njegovo področje je bila primerjalna literatura.

Kakor vsa zavedna Indija, ki se je za njegovega življenja pod Gandhijevim vodstvom upirala britanski nadoblasti, je bil tudi on nasprotnik kolonialnega izkoriščanja in zagovornik medsebojnega spoštovanja na podlagi enakopravnosti.

Bralec predvsem uživa v posebnostih življenja v džungli. Očarljiv je tamkajšnji živalski svet, ki je opisan tako nazorno, da kar vidiš pred seboj najrazličnejše džungelske živali, kakšne so, kako žive, kako se gibljejo in bojujejo za svoj obstanek. Avtor kot nikoli zbledel spomin, opisuje tigra, gospodarja džungle.

1931

Četrta čitanka za osnovne šole iz leta 1931. Tisto leto je bila cena knjige 34 dinarjev, le koliko bi to danes zneslo? Že na prvi strani je zapisano: »Ti z menoj v življenje hodi, k smotru me življenja vodi. Bodi mi učiteljica in k resnici mi vodnica!«

Nato sledi Jugoslovenska narodna himna v cirilici in latinici

 

Prav ta trenutek sem v poštni predal dobil sledeče pismo:

My Dear, Thanks once again, I am more than happy in your urgent reply to my mail. How was your day? mine was cool over here in Dakar Senegal. My name is Synthia Ndoh, from Ivory Coast in west Africa and presently, I am residing in the refugee camp here in dakar Senegal, as a result of the civil war going on in my country. I was a first year student of law at the university, before the incident that lead me into this situation of living in the camp.

My late father Dr David Ndoh, was the personal advicer to the former head of states, also a successful business man import and exporter during his life time, before the rebels attacked my house one early morning killing my mother and my father. Equally my mother was a senior lecturer at the university before her death, it was only me that is alive now because I was the only child to my parents, and I managed to make my way to near by country Senegal, where I am leaving now.

You may asked how i lean engligh i was born in canada befor i came back to my country and this incident hapend, I am 23years of age living in this situation In this refugee camp. This is why the level of my education chenged and i need someone to help me out from this refugee camp, i don’t have passport as you may ask, so that I will futher my education. In this camp we are only allowed to go out only on monday and friday. Its just like one staying in the prison and I hope by God grace I will come out here soon.

I don’t have any relatives now whom i can go to, all my relatives ranaway in the middle of the war the only person I have now is Rev. Francis Patrick, who is the pastor of the (Christ the king Church) who is ingerge of the camp, here in the refugee he has been very nice to me since I came here but i am not living with him rather I am leaving in the women’s hostel because the camp have two hostels one for men the other for women.

The Pastors Tel number is (+221- 772-33-30-17) if you call and tell him that you want to speak with me he will send for me in the hostel. here is where am send you email at church office and send mail to you in his office church. As a refugee here I don’t have any right or privilledge to any thing be it money or whatever because it is against the law of this country. I want to go back to my studies because I only attended my first year before the traggic incident that lead to my being in this situation now took place.

Please listen to this, I have my late father’s statement of account and death certificate here with me which I will send to you latter, because when he was alive he deposited some amount of money in a leading bank in Europe which he used my name as the next of kin, the amount in question is $5.7M( Five Million seven Hundred Thousand Dollars).

So I will like you to help me transfer this money to your account and from it you will send some money for me to get my travelling documents and air ticket to come over to meet you. I kept this secret to people in the camp here, the only person that knows about it is the Revrend because he is like a father to me.

So in the light of above I will like you to keep it to your self and don’t tell it to anyone for I am afraid of loosing my life and the money if people gets to know about it. Remember I am giving you all this information due to the trust I deposed on you. I like honest and understanding people, truthful and i saw you as person that have vision, truth and hardworking.

My favourite language is english but our language is french but I speak english very fluently. Meanwhile I will like you to call me like I said, from 1.30noon to 5.30pm, I have alot to tell you. Have a nice day and think about me. Awaiting to hear from you soonest. Yours in love forever, Miss Synthia

Da vam olajšam trpljenje, in tratenje vašega časa vam sporočam, da je tovrstnih pisem na netu kar nekaj. Mirne vesti lahko pošto spregledate in vržete v koš. Zopet samo način, kako nekoga dobro “nategniti”.

 

DEKANI-PASJA VAS

Moj Akismet je pravi genij, ujel že 4,904 spamov, od kar sem ga prvič nastavil na blog. Brez njega bi se prekleto namučil z brisanjem komentarjev in nadležnih ponud. Akismet odlično opravlja svoje delo, poskrbi da so vsiljivci varno ujeti v moji bazi in čakajo na svojo usodo. Ves spam iz baze lahko izbrišem z enim klikom. Enostaven postopek, pri tem pa moram le paziti , da ne izbrišem kakšnega od komentarjev, ki so bili pomotoma premanjeni med spam. Kasneje se ne da zbrisanega razveljaviti. Ima še eno dobro lastnost, spam se samodejno izbriše po 15 dneh, tudi če ga ne brišem sam.

Danes je bilo zopet identificiranih 44 komentarjev, in označenih kot spam. Kaj vse mi neznanci ponujajo: posojilo na banki, medicinsko pohištvo seveda z brezplačno dobav iz Amerike, poceni Tramadol tablete, Cialis za spolno aktivnost, sanjske avtomobile, Phentermine shujševalne tablete brez recepta, obvezno avtomobilsko zavarovanje, Soma mamilo prašek, modre tabletke Viagro. Ostali pa me pozdravljajo in čestitajo za dobro stran.

Lahko samo rečem, hvala Akismetu, da mi nekateri preveč ne težijo.

Danes sem hotel vsiljivce zbrisati, toda lejga zlomka, ne morem naložiti akismet - admin. Vsi nesramneži skupaj bodo ostali še 15 dni in samo zasedali prostor.

 

Življenjski prostor človeka se iz dneva v dan krči, vedno manjši je. Partija šaha med človekom in naravo je danes v pat poziciji. Z trdnostjo bi lahko prisegel, da bo tekma z naravo izgubljena. Glede na mačehovsko obnašanje velikih velemojstrov, je lahko izid tekme pod vprašanjem. Ostane nam samo še upanje, in koliko časa se bo agonija še nadaljevala. Lahko z novimi pravili globalizacijske igre, dosežemo in ohranimo človeštvo pri življenju? Era je sicer zaznamovana z znanjem in novimi dosežki.

Ti dosežki so posledice kapitala in težnja po čim večjem zaslužku. Pri tem bogati zapirajo vrata in probleme globalizacije pometajo pod predpražnik. V bistvu pa problem globalizacije in njihove napovedi ne prinašajo nobenih velikih izzivov. Lahko bi dejal da kot šolarčki zaostajamo v razredu.

Kaj več kot podeljevanje okoljevarstvenih nagrad, naše človeštvo pač ne zmore.

V enem človeškem življenju, naj bi temperatura poskočila na okroglih xxx °C. Kdo je odgovoren za to obdobje posledic? Prav gotovo to ni mali človek. In danes naj bi ta mali človek reševal svetovno krizo globalizacije. On naj bi bil kriv, da zemlja umira in postaja truplo. Ta mali človek naj bi sledil črednemu nagonu politike. Politiki pa še naprej ščitijo bogatune, da še naprej serjejo in zastrupljajo naš modri planet. Lepo vas prosim ne dopustite politikom, da bodo še naprej odločali o tako pomembni stvari, kot je obstoj človeštva. V svetovno in našo politiko so vmešani bogati, oni imajo v rokah škarje in platno. Imajo denar in moč, vendar kljub vsemu ne storijo nič kaj konkretnega. Problem globalizacije je problem bogate družbe. Posledice napak človeka je še možno popraviti. Redki so bogataši, ki bi se upali spopasti z naravo. Za to igro človek potrebuje veliko denarja. Pa ga bo dobil? Mogoče bi zalegla grožnja: »Zasežimo bogatim denar«, in začnimo z njim graditi boljše življenje. Z njihovim denarjem lahko rešimo modri planet.

Izrabljene fraze, ki pa ne odražajo resnične situacije so samo še boj za dober politični stolček. Pojdimo od besed k dejanju. Čeprav bo to samo kapljica za čisti ocean.

Vendar ne, problem bogate družbe bomo reševali zdaj vsi kar nas leze in gre tu na zemlji. Ločevali bomo odpadke, varčno ravnali z vodo, varčevali z energijo, …

 

Dekani

Hipec nazaj, me je pozdravila hčerka moje velecenjene sestrične Marije. Dobronamerni, nepoučeni opazovalec bi si mislil, »saj to ni nič takega.« Pa je. To pomeni, da imamo kljub vsemu v vasi demokracijo, ki se ne meni za mnenje vaščanov, ki prepovedujejo pozdravljanje skreganih ljudi med seboj in se poslužujejo policijskih metod iz obdobja mračnega socializma. Sedaj lahko končno v blogu narišem črto in spremenim mnenje mišljenja ljudi, da danes vidijo svet bolj veselo in razigrano.

Mogoče bi za ta primer sicer lahko zatrdil, da je bil včasih vzrok še ne dovolj razvita liberalna demokracija, da bi lahko z mojo skromno logiko razrešili to protislovje. Ali pa gre tu za obraten pojav, liberalne demokracije, ki je bil v vasi v resnici vse preveč črnogled.

Zato imam danes, namesto nekdanjih zbeganih Mussolinijevih govorov zavajanja javnosti bolj umirjen glas, ki me bo prepričal, da kapitalizem le ni tako slab. Pa čeprav za vsako ceno, ne glede na žrtve in milijon lačne in brezpravne raje.

»Ni jih tako malo, ki so na lahek način v vsega nekaj letih prišli do bogastva, ki ga ne morejo zapraviti do konca svojih dni - Najbolj razvpit tajkun je zagotovo Boško Šrot, katerega premoženje naj bi bilo večje od v premoženja njegovega someščana Mirka Tuša - Tudi Zoran Jankovič, Herman Rigelnik in Bojan Petan sodijo na seznam novodobnih tajkunov - Vse druži, da so bolj ali manj povezani z zloglasnim Kučanovim Forumom 21 – Tudi Boško Šrot se je lani poleti na enem od hrvaških otokov sestal z nekdanjim predsednikom države in le malokdo verjame, da sta bili temi njunih pogovorov le vreme in cvetoče morje.«

Prav božansko je poslušati, da na Zemlji še obstaja raj. Tam se je ustavil čas, obstaja blagovna menjava prvinski ljudje so neizmerno srečni.

P.S. Ni mi vseeno, to morate okusiti, prav gotovo se boste očistili negativnih stvari.