Arhiv za kategorijo 'Dekani'

KAMNI

24.08.2008 ob 08:24

Če bi ljudje vedeli, kakšne občutke doživiš v spokorni skoraj nedotakljivi pokrajini, le delček stran od betona vasi. Tu si lahko srečen.

Medtem, ko sunkovito poskočim, da bi se izognil prestrašenemu in bežečemu martinčku, ki si je pred tem grel premraženo telo na soncu. V bojazni, da bi ga pohodil, naredim malo krajši korak, ravno toliko, da smukne v gosto zaraščeno travo ob poti. Nekoliko naprej po stezi usmerjen pogled, opazi v klobčič zvito kačo. Nepremična črna kača, se ne zmeni za moj neslišni korak, po nosu se nabirajo kapljice potu. Se na koncu združijo in kot debele kaplje padajo na izsušena tla.

Skoraj rdeča zemlja, mi na mehkih predelih govori, kdo je danes pred menoj hodil po poti. Zabrisani odtisi zamaškov mi sporočajo, da so tu včeraj tekli nogometaši Jadrana. Sem in tja so vidne stopinje šape psa, ali odtis izgubljene srne.

Bolj proti vrhu hriba, iz poti gledajo večje in manjše skalnate gmote. Kljubujejo vsem vremenskim spremembam. Vztrajno pokončno kažejo svojo moč, tudi gorjanski korak, z okovanimi čevlji mu ne pride do živega.

Vidne so tektonske plasti, premikov mladega gorovja. Ponekod je pot široka, komaj za dober čevelj, pa vseeno z lahkim tekom premagujem napor. V rokah izmenično držim, spodoben kraški kamen. Kamen mora meti vsaj nekaj kilogramov, da ima srečo in konča lepo zložen na vrhu.

grison_kamni.JPG

Kupček se vidno veča, ena, dva, tri, … nisem nikoli natančno štel, gotovo jih je več kot petdeset.

  • Share/Bookmark

DREVO JE MORALO PASTI

27.07.2008 ob 07:32

Dekani

Neurje je kolovratilo skoraj po celi Sloveniji. Toča nam je bila letos sicer prizanesena, vendar vremenske razmere po Sloveniji so prizanesle škodo tudi nam v Dekanih. Ujma se je znova razdivjala. Poškodovala in zlomila je mogočno drevo pred trgovino Mercator. Krajani so hitro poskrbeli, da preteča nevarnost ne bi naredila še kakšne večje škode. Ali pa celo nove človeške žrtve. Veja je ogrožala varnost, mimoidočih in stoletno drevo je moralo pasti.

Spretni gozdar.

Motorka je kos še tako debelemu deblu.

  • Share/Bookmark

ŽE PRED ENIM LETOM SHODILA

20.07.2008 ob 09:15

Že od nekdaj rad tečem. Tek je trenutno moj stil športnega življenja. Ponavadi tečem ne glede na vremenske okoliščine. Moj prvi cilj je tek na najvišjo točko v bližnji okolici Dekanov. Po gozdni poti mimo nogometnega igrišča na Kaštelir (214 m). Ter nato nadaljujem pot na Goli hrib (217 m). Na vrhu za trenutek postanem in se razgledam proti vasi.

Koper

Odpre se čudovit razgled vse do Piranskega zavila in Kopra.

Včasih si vzamem čas, usedem se na mizo in poslušam petje ptic. Mir me napolni z posebno energijo. Tako še lahkotneje pridem v dolino.

Kaštelir

Danes, na moje razočaranje, miza, ki mi je bila kot orodje za meditacijo je izginila neznano kam.

Na vrhu Kaštelirja

  • Share/Bookmark

ALI LAHKO VOHAŠ, KAJ SE KUHA

23.04.2008 ob 07:24

Dekani

Živim v času ko vsak drugi zakon propade, vsakodnevno pijem klorasto vodo in jem hruške s klormekvatom. Pravijo naj konzumiram slovensko hrano in pijačo. Če tako nadaljujem sem torej pripravljen sprejeti v želodec še kakšen smrdljivi strup. Baje vsak dan vnašamo in pojemo okroglih 300 strupov. Najboljši sosed mi danes ponuja cenejše nepakirane banane. Cena je znižana za celih 40 %. Pri vsem tem me vznemirja misel, ali je z bananami vse v najlepšem redu. Pa čeprav mi bogati trgovec zagotavljajo, da je hrana slovenskega izvora kvalitetna . No, banane niso ravno slovenskega izvora, glede na globalno segrevanje Zemlje v prihodnosti lahko pričakujemo tudi vzgojo slovenskih banan. Kako realna je pri tem moja življenjska pot, in koliko časa mi je še preostalo? Imam še kakšno možnost, da normalno preživim še nekaj deset let? Do neke mere mi pomaga vzdrževati kondicijo in zdravje tek, vendar se bodo v prihodnosti gotovo pojavile težave. Pravzaprav so že na pohodu. Ponavadi se odločim za standardno gozdno pot na Goli hrib. Moja tekaška pot vijugasto poteka po različnih tujih parcelah. Včasih med tekom srečam tudi kakšnega izgubljenega planinca, namenjenega na bližnji Tinjan. En majhen delček poti je speljan tudi čez mojo parcelo. Dolgoletno življenje, ki od vekomaj poteka po teh žilah poti, je presekal sosed. Moje gibanje po poti je prepovedano.

  • Share/Bookmark

MOGOČE BI DANES MALO HUJŠALI

25.03.2008 ob 17:36

Dekani

Ja, preden razložim svoje skromne in grde misli, vsak post ima nek navdih, nek razlog da je nastal. Tale moj post je nastal samo zato, ker ko sem pogledal na sosedovo dvorišče, in videl tisti dve debeli mladi riti. Samo eno stegno je debelejše od moje riti. Če bi bil vzrok debelosti bolezen, bi še nekako razumel. Vendar če mora biti otrok že pri 16-tih, tako obilno okrogel, malo gibanja ne bi prav nič škodovalo. Namesto kolesa jim starši kupijo motor in jim omogočijo še večje lagodje.

Nekatere stvari se mi uprejo do take mere, da moram nekaj napisati na papir. Že nekaj dni smo v pomladi in če je kakšna kila špeha odveč je že čas, da se zamislimo in ukrepamo.

grison_shujsati.jpg

Da je preprosto in revno okolje lahko tudi prizorišče čudežev in velikih reči. Poiščimo smisel v naravi, saj ni potrebno igrati prestižnega in dragega golfa. Dovolj je, da nataknemo športne copate in se poženemo z lahkotnim tekom v naravo .

Ko sem pred letom hodil po Rimu in opazoval cerkve v vseh njenih lepotah in bogastvu, sem malo podvomil v svoje besede. Vse to bogastvo, ki ga danes lahko tam opazujem je vzklilo v revščini. Nekaj tisoč pridnih rok je oblikovalo majhne detajle za kraljestvo, ki mu ni para. Njihove roke so ustvarjale oblike, kot da bi to ustvarila narava. Tako kot mravlje ustvarjajo mravljišče, so ljudje gradili stavbe z nadčloveškimi napori.

Za tek ni potrebno veliko napora, ni potrebno veliko naprezanje, če postanemo zadihani, zmanjšamo tempo, ali pa tek spremenimo v hojo. Dovolj je vztrajno malo tekati dvakrat ali trikrat na teden po 30 do 35 minut.

Danes predlagam en dober tek s sosedom, lahko bi uspešno tekmovala med seboj. Pri vsem tem je najbolj pomembno, da se pri tem ne bi sprla. Včasih smo malo za zabavo malo za res med sosedi igrali nogomet. Ali skupaj tekli, in po malem med seboj tekmovali, kdo bo boljši. Pa je čisto zares stvar zelo dobro delovala, še več bili smo bolj povezani in še močneje združeni.

Vse bolj smo razkosano pleme, ki se v življenju ne more uveljaviti, dokler se ne združi v celoto. Verjetno ne bom nikoli dočakal epiloga. Zakaj je bilo potrebno da se je pleme razcepilo v četvero narodov s četvero čisto samostojnih kultur. Po krvi smo bili bratje, po jeziku bratranci, po kulturi pa tako, no malo bolj tuji.

To odtujevanje pa še kar naprej traja, včasih ne govorimo istega jezika, malo športa bi lahko pripomoglo do boljših med sosednih odnosov. Zmeraj manj je složnosti in razumevanja, še vedno pa velja zdrav duh v zdravem telesu.

  • Share/Bookmark

KOŠANC

12.03.2008 ob 18:00

Dekani

grison-marija.JPG

Poravnati moram svoj dolg.

Sosednja hiša je bila že od nekdaj med bolj imenitnimi v naši vasi. V posesti so v Vali imeli najboljše kose zemlje in v hlevu je vedno mukalo. Pri hiši je bil skoraj vedno en par konj, in največji voz. Iz njihove kantine so pršuti vedno najlepše dišali. Bili so kar malo vzvišeni, več vredni ni bil vsak dober za njihovo družbo. Samo za denar se jim je šlo, le redko, da je iz njihove hiše odšla kakšna neplačana steklenica vina.

Mario ni imel nobenega sina, neredko ga je prešinila misel, ki je že lep čas takrat tičala v njegovi glavi, le kdo bo nadaljeval njegovo delo. Imel je samo dve hčerki.

Včasih po vojni, se je ukvarjal z prodajo oslov, seveda je bil tisti čas redno zaposlen v Kopru. Kasneje, je vsa leta do svoje smrti pridno garal in obdeloval zemljo. Briškole ni igral v gostilno tudi ni zahajal, njegov delovni dan se je začel zgodaj zjutraj. Spominjam se, tista leta sem pogosto prišel na njegovo »korto«. Mario se je znal pogovarjati. Imel je občutek za sočloveka in hudičevo dobro je vedel, kaj lahko reče in česa ne sme. Vedno je pozdravil, klepetala sva, nekaj o politiki, nekaj o starih dobrih časih, o vojni.

Velikokrat mi je pravil različne zgodbe, ki jih je preživel kot vojni ujetnik v taborišču.

Z mojim očetom sta bila sovrstnika, letnik 21, oba sta takrat v času fašizma na Primorskem prisiljeno morala oditi v Italijansko vojsko. Moj oče je služil v Foggiji, Mario v Albaniji.

Svoji ženi je pravil »neumna baba«. Nič ga ni ustavilo. Do pikice natanko je znal osvežiti spomin na stare čase, temu je sledila tudi kakšna lepa beseda malo humorja, potem pa delo. Z njive se je vračal pozno popoldan. Pregledal je časopis, v takem zaporedju so minevali dnevi, leta, vse do njegove bolezni. Bil je čisto nasprotje od svojih članov v družini, kot da ne sodi k njim.

Radenka, njegova prvorojena hči, mu niti malo ni bila podobna. Ne rečem, za moj okus grda ženska, njene oči me spominjajo na sovo, če razmišljam naprej, bi jo uvrstil med osebe, ko ti že občutek pravi, da je antipatična. Hodi malo postrani, kot da bi na ramenih prenašala težko breme svoje mladosti. Vaščani govorijo, da hodi v vinsko klet in na skrivaj pije kot smuk. Najraje bi me vlačila po sodišču, to mi ves čas grozil, in laži o meni, ne more oprati niti nedeljski obisk maše v naši vaški cerkvi.

Ko sem v osemdesetih letih prišel v Dekani, sem bil en ubog Ljubljanski »pezde«. Kljub temu, da je moj oče Dekančan, sem po domače bolj slabo znal govoriti. Njena miselnost, da ne znam pravega jezika me je vedno zbodla v srce. Takrat mi je bilo jasno, da bi najraje postavila državno mejo pri Črnemu Kalu.

Misli, da sem tako neumen, da ne bi vedel, kaj se ji mota po glavi, haha. Na srečo imamo profesorji moč, in hitro spoznamo dobroto od zla. Utopila bi me v žlici vode, le če bi zmogla izbrati pravo rešitev.

Ko se pogovarja s teboj ne gleda v oči, njen izraz izžareva negativno energijo, je mračen, ravno to je podedovala tudi njena hči Tea. O, ta je šele pravi model, polna samovšečnosti in debelo kahlaste veleumnosti.

Zaposlena je na Pošti, kot poštarica za pultom. Tega ne bom nikoli razumel, le kako je mogoče zaposliti na delovno mesto delavca, ki ima opravka z ljudmi in ne zna osnovnih pravil obnašanja. Ko vstopiš v poštni urad, bi človek od uradnika pričakoval nasmeh na obrazu, in pozdrav ali kanček vljudnosti. Ne, tega si maloumna kmečka raja ne zasluži. Verjetno zahtevam veliko preveč, saj sem lahko kljub vsemu le zadovoljen, da pisemska pošiljka 100 % prispe na pravi naslov.

Tadeja hči Teje hodi že drugo leto na Ekonomsko gimnazijo in obiskuje našo šolo, vendar se me izogiba kot hudič križa.

Tisti dan sem šel po hodniku mimo nje, običajno se spodobi, da dijak pozdravi svojega učitelja. Toda kot da meni, le kam je šla njena dolžnost, ali nisem vreden pozdrava? Nagonsko sem odhitel mimo nje korak ali dva, potem pa me je prešinilo in sem se obrnil, češ, le kako se dečva obnaša. Lahko bi izustila, vsaj toliko, da nekaj zamomlja, in bi bilo vse v redu.

Obrnil sem se, stopim do nje, in jo vprašal »ali me ne poznaš?«, brez besed me je debelo gleda. Kot da sem pred njo padel z Lune. Hotel sem še nekaj spregovoriti, a sem se ugriznila v jezik. Najraje bi jo prisrčno objel in, ne da bi vprašal, odpeljal do bližnjega lokala na tortico. Pa saj ni sama kriva, da cefra živce staremu bedaku, ki misli, da ga morajo vsi dijaki po vrsti pozdravljati.

Potem se mi je vse skupaj zdelo smešno in zabavno, ampak si tega nisem upal povedati na glas, ker bi moj namen zbledel in bi se vse, kar mi je v tistem trenutku ležalo na srcu, pozabljeno razblinilo v zrak.

Ali pravilo še velja?

Jabolko pač ne pade daleč od drevesa.

  • Share/Bookmark

NE DAJTE SE PREVARATI

25.02.2008 ob 07:18

Dekani

Danes sem od Valerije izvedel: »Da sem črn, da sem grd.« Ponavadi sem bil smrad, vendar v resnici sem dober kot kruh in siv.

grison_kolona.jpg Prepovedano je parkiranje

Rad bi rekel bobu bob. Zgodba sega nekako v leto 1875, takrat so se naši nonoti pogovarjali, da prodamo tisto kolono. Bila je edina kolona v vasi, široka je bila dobra dva metra. Z malo večjim vozom je bilo prava umetnost, da si peljal skozenj. Za našega osla, pa je bila vožnja skozi volt prava malenkost. Ostalo je samo pri besedah, kolona je še naprej ponosno stala, v vsej svoji lepoti. Kot otrok sem občudoval ročno izklesano kamenje, in se spraševal, »le kdo v naši familji je znal tako lepo graditi.« Tista leta je v rdeči hiši Poštarice, stanoval doktor. Kot se to spodobi, za imenitno osebo je takrat doktor vozil avto. Stiska s prehodom je botrovala, da smo naši hiši oklesali kamniti vogal, ravno toliko, da je doktor z avtomobilom zapeljal na svoje dvorišče.

Obljuba dela dolg, nekaj let prej, ko je leta 1956 umrla moja nona je mojemu očetu izrazila željo, da bi bilo lepo in prodamo kolono sosedu. V oporoko je napisala, da dedujejo vsi njeni otroci enak delež posesti. Vendar, kasneje so se hčerki odpovedali dedovanju, tako sta dedovala sinova vsak enako polovico.

Radenka je bila zaposlena na Geodetskem zavodu Koper. Da bi ji strela hitla v kamin, dobro je vedela, kdo je lastnik parcele na kateri je stala kolona. Za prodajo kolone se je dogovarjala s stricem Albertom, ki pa je svoj delež podaril hčerki Mariji, in tako ni bil več lastnik. Seveda je Albert pograbil ves denar, čeprav pri prodaji kolone ni imel pravne podlage, saj ni bil več lastnik parcele in premičnin. Prodajo je Albert sklepal leta 1972, takrat je bila napisana kupoprodajna pogodba. Pogodbo sta morala podpisati lastnika, in čisto slučajno, smo tisti čas prišli na obisk k Albertu, ki je takrat živel v očetovi hiši, mi pa smo živeli v Ljubljani.

Oče malo začuden, da Albert prodaja, brez njegove vednosti njegovo polovico, se je le nejevoljno vdal v prodajo kolone. Saj mu je mama izrazila svojo željo o prodaji pred svojo smrtjo. Marija danes pravi, da ni vedela kaj podpisuje. Zataknilo pa se je že pri denarju, moj oče je zahteval svojo polovico kupnine. Vendar mu Albert denarja ni hotel dati. Stepla sta se nakupu gnoja, ki je bil pred hišo. Kljub vsemu, je kasneje Albert le izplačal del denarja, ker preostali denar naj bi že zapravil.

Seveda, so kasneje prišli geodeti, da bi izmerili in zarisali mejo. Lastnika parcele takrat nista bila pri postopku prisotna. Prisoten pa je bil že običajno malo okajen Albert. Na vprašanje, kje naj zarišejo mejo, je zamahnil z roko proti naši hiši in dejal, »ma zarišite!« Ni bilo potrebno dvakrat reči, Radenkini geodeti so zarisali direktno v našo hišo. Ustni dogovor med kupcem in prodajalcem je bil, da bomo lahko še naprej neomejeno parkirali svoje avtomobile na omenjeni prodani parceli. Vendar veselje ni dolgo trajalo, kmalu so privlekli na parcelo tri težke kamnite vaze in tako onemogočili parkiranje.

Dobrota je sirota, ne dajte se prevarati.

  • Share/Bookmark

SEDIM IN RAZMIŠLJAM

3.02.2008 ob 07:11

DEKANI-PASJA VAS

Danes, ko ponosno opazujem, moje zgrajeno kraljestvo, ne vem kaj bi počel. Vlatka je rekla, “naj napišem, danes se je zgodil dež”. Sedim in razmišljam … Beri naprej »

  • Share/Bookmark