Arhiv za kategorijo 'Dekani'

OBRAMBNI ZID

9.01.2008 ob 07:27

Dekani

Danes nihče ne ve, kdaj so pričeli z gradnjo Kitajskega zidu, posameznimi deli so bili zgrajeni v času Zhou dinastije. Takrat so postavljali utrdbe proti vpadom sovražnih plemen. V obdobju 770 let pnš do 476 let pnš so utrdbe razširili in postavili večje strukture, ki so jih ščitile pred vpadi iz sosednjih dežel. V tem obdobjiu so za gradnjo zidu večinoma uporabljali zemljo, kamenje in les.

Kitajski zid je služil kot obrambni sistem na severni meji države, ponazarjal pa je tudi cesarjevo moč.

Kitajski zid, kot ga vidimo danes je večinoma iz časov dinastije Ming iz leta 1368 do leta 1644. Za gradnjo zidu so uporabljali opeko za zidavo in granit za temelje. Tako je bil zid veliko bolj trden in varen pred zavojevalci. Predvsem na strateško pomembnih delih so pri gradnji zidu in prehodov uporabljali nekoliko lepšo obliko gradnje.

Kitajski zid se na dobrih 6000 kilometrih razteza od severozahodne province Gansu do zaliva Bohai na vzhodni kitajski obali, kjer je bila Kitajska najbolj občutljiva za vpade barbarov.

grison_zid_01.jpg

Zaradi vsakodnevnega barbarskega vpada Marije na moje ozemlje, sem se odločil narediti 9 metrski obrambni zid. Da mi je Marija elegantno izmaknila ¼ zemlje, me danes niti ne moti več. Želim samo še nekaj časa živeti v svojem miru, brez njenih modrih besed in zlobnih dejanj.

grison_zid_02.jpg

Z gradnjo obrambnega zidu sem pričel 1. novembra 2007. Potrebno je bilo skopati jamo, kamor bom postavil plastični rezervoar za kurilno olje. Po pričakovanju sem že takoj na začetku naletel na živo skalo. S pomočjo manjšega Hiltija, sem počasi napredoval vedno bolj globoko. Skala se je košček za koščkom počasi le krušila. Uf, po nekaj dnevnem kopanju sem končno prišel do želene globine. Pri delu me je vztrajno ovirala Marija in njene nesramne opombe so mi ves čas odmevale v ušesih.

Sledilo je betoniranje ter kasneje še pozidava korita.

grison_zid_03.jpg

Danes, ko je že padel Berlinski zid, moj obrambni zid vztrajno in počasi raste. Ponoči, ko vsi pošteni vaščani spijo, pa je Marija na svojem bojnem pohodu. Za božično darilo, mi ruši moje prizadevanje. Že prvi dan je zakorakala na mehka betonska temelja in pokazal kako silno močna je. Skoraj ji je uspelo izpuliti betonsko mrežo iz temeljev. Čez nekaj dni, je za dedka Mraza, porušila največji in najtežji kamen v zidu, češ da je sam skočil iz svojega mesta. Novoletnih presenečenj pa kar ni konca, njena odvetnica, mi pošlje čestitko in zagrozi, da me bo tožila, če takoj ne preneham z gradnjo objekta. Le kakšen objekt ima v glavi Marija? Uboga neuka reva ne loči niti koruzne njive od fontane kaj šele od kitajskega zidu.

grison_zid_04.jpg

Kitajci po 21. januarju praznujejo kitajsko Novo leto, se pravi, darila s strani Marije se bodo še vrstila. Da moja želja ne bi zmotila celoletno srečo, bo za to poskrbela Marija s svojimi ambicijami in živahnostjo. Pri čemer jo najbolj skrbi, kje sem se skrival 40 let? Kot da je to tako pomembno za lastništvo nepremičnine.

grison_zid_05.jpg

Simbioze pa kar noče biti konec, najbolj jo moti obrambni trebuh, in kako bo s svojo karjolo vozila po 2,5 m široki služnostni poti.

  • Share/Bookmark

GRiSON

19.12.2007 ob 06:43

Dekani

grison_grb_druzine.gif Bolečina v mojem križu se je zopet pojavila, trpljenje se v meni nadaljuje, podobno kot je bilo trpljenje mojih prednikov. Prav gotovo sem produkt nekega Francoskega vojaka, ki je po naročilu moral ostati na območju današnje Istre. Zgolj slučaj je sprožil iskrico ljubezni, rodil se je moj pran-nono Grison. Pred časom (leta 2005) smo praznovali dvestoletnica Napoleonove vladavine ob vzhodnem Jadranu. Francoska meščanska revolucija pod vodstvom Napoleona sta močno zaznamovala marsikatero področje in v koreninah spremenila družbeno življenje. V tistem času se je Napoleon v Franciji utrdil na oblasti ter začel s svojimi zmagovitimi pohodi po Evropi. Prvi večji cilj so mu bile vojaško slabotne, zato pa trgovsko bogate državice italskega polotoka. 18. aprila 1797 je zasedel Istre, kar je pomenilo tudi dokončni propad Beneške republike. Na prehodu iz 18. v 19. stoletje je provinca Beneška Istra dobila novo ime departma pod vodstvom Angela Calafati  s civilnim magistratom v Kopru. Kasneje je Napoleon Istro povzdignil v vojvodino, za istrskega vojvodo pa je imenoval maršala Bessierja. Francozi so formalno izenačili pravice državljanov, omejili moč Cerkve ter ukinili številne samostane in bratovščine, z upravnimi reformami pa so v deželi kmalu uvedli tudi svoj davčni sistem. Kljub uvajanju številnih svoboščin, kot npr. toleriranje t.i. “konkubinata” (priležništvo), olajšave kmečkih bremen idr., fevdalnega sistema niso ukinili.

Tedanje največje istrsko mesto je bilo Rovinj z okoli 9.000 prebivalci, ki pa je bilo tudi največje oporišče nasprotnikov Francozov. Sledili so angleško-francoski spopadi, tudi na istrski obali, v tej borbi so proti Francozom podpirali še gusarstvo. Tudi razbojništvo je bilo eden izmed pomembnejših dejavnikov notranjega življenja Istre. Nezakonitost je bila tolikšna, da prebivalci južne Istre in Rovinja niso upali iz mest, ne da bi razbojnikom vnaprej plačali svojemu imetju primernega davka. Ker so za svoje neprestane vojaške pohode potrebovali mnogo denarja, živine in vojakov, je vse plačevalo ljudstvo. Med ljudmi je prihajalo do nezadovoljstva. Ko so Francozi leta 1813 stopili v vojno s koalicijo evropskih držav, so se kmetje v osrednji Istri priključili avstrijskim četam v bojih s Francozi.

razdelitev_istre.jpg

Leta od 1943 do 1945, se hrvaški del Istre oblikuje v pokrajino oziroma področje v okviru Narodno-osvobodilnega gibanja nove Hrvaške, severni del Istre pa v okviru slovenskega Narodno osvobodilnega gibanja v del nove Slovenije.

Še nekaj kar je povezano s priimkom GRiSON. Izvor besede Grison izhaja iz francoske besede gris, kar bi pomenilo siv. beseda Grison (Galictis  Vittata) je povezana tudi z vrsto južno ameriške sivo bele družine živali, ki pripada kunam  kakor tudi podlasicam.

grison_galictis_vittata.jpg

Grison Alpe so gore v Graubünden kantonu v Svici (Graubünden v nemščini pomeni ime za Grison regijo). V Grison Alpah so nekatere znane velike gore ko so Tödi z 3614 m in najvišja vrh Piz Bernina z  4048 m.

grison_svica.jpg

Francois Adolphe Grison je priznan Francoski slikar

adolphe-grison.jpg   francois-adolphe-grison.jpg

  • Share/Bookmark

INTIMNO

15.12.2007 ob 06:17

Dekani

Desetletja sem zbiral pogum, da sem rekel bobu bob, življenjska težava, ki me stiska že od kar sem postal solastnik do ½ parcele in mi pri tem uničuje zdravje in duševni mir. V dobri veri, da dobim svojo polovico zemlje sem vložil vlogo za razdružitve zemljišča na Koprsko sodišče. Zadeva, ki so jo zakuhali naši krvni sorodniki, se je vlekla skoraj rekordnih 20 let. Pred časom, pa je padla odločitev sodišča, vendar moja polovica se je čudežno zmanjšala na ¼. Zopet je bila v igri moja poštenost in dobrota, do drugega solastnika. Ta moja dobrota me je znova udarila po glavi. Pa kaj zato, važno je, da se je zgodba končala.

Razgrnil sem katastrski načrt si podrobno ogledal zarisane meje, ter se kot star maček lotil označevanja našega teritorija. Da bi se izognil prepiru, sem želel razglasiti, do kje segajo naše meje. Da je lastnina zemljišča intimna stvar, ne gre oporekati. Kot vsak dober gospodar je čas, da si uredimo naše življenjsko okolje.

grison_nas_dom.JPG

  • Share/Bookmark

KO NAS STISKA PREKO PLEČ

12.12.2007 ob 05:58

Dekani

Ljude, ki niso nadarjeni, a se žele uveljaviti, ne preostane nič drugega, kot da grajajo prave talente. Le kaj so takrat ljudje razmišljali, ko so gradili hiše v naši vasi. Hiše stisnjene na majhnem prostoru, vse naokoli pa neskončna praznina. Ulice široke komaj za voz, pa vendar tako kot je rekel Galileo E pur si muove.

grison-ulica-dekani.jpg

Včasih nam prav zmanjkuje prostora, potem se znajdi kakor veš in znaš.

grison-tabla.jpg

Tudi po tako ozki ulici se nekam pride.

grison_ulica.jpg

  • Share/Bookmark

UPOČASNIMO SVOJ RITEM

20.11.2007 ob 05:43
Dekani    
grison_jesensko.jpg

 

Jutra so vsa bolj mrzla, življenje v naravi se počasi umirja, v gozdu se rojevajo nove pisane barve. Živali so se poskrile na varna skrivališča. Easwaran pravi upočasnimo svoj ritem. Velikokrat se niti ne zavedamo, da v življenju ves čas hitimo. Spomnim se, ko sem živel v Indiji, se mi je dejansko čas ustavil. Tam se nikomur nič ne mudi. Prva izkušnja, ki sem jo doživel na Pakistansko Indijski meji, je bil carinik. Pred seboj je imel zajeten kupček potnih listov. Počasi je iz kupa vzel prvega, ga počasi odprl, ter ga bežno preletel z pogledom. Dvignil desno roko v kateri je držal veli kovinski žig, že sem mislil kako močno bo

Slika: Jesensko listje

udaril po odprtem potnem listu. Vendar ne, pogledal je naokoli, se zopet uzrl na dokument, in še malo dvignil desno roko. Zdaj bo pritisnil žig, vendar ne, njegov pogled se je ustavil na njegovem sodelavcu, ki je sedel na sosednjem pultu, mu nekaj rekel in počakal na njegov odgovor. Skoraj je zamahnil, vendar ne, še malo prelista potni list, te še zadnjič pogleda s tistimi črnimi očmi in potem, njegova roka počasi rutinsko pritisne žig. Meni se je to takrat to početje zdelo komično, in nisem mogel verjeti svojim očem. Do takrat nisem še bil v Indiji, in nisem dobro razumel, kaj se v deželi dogaja. Danes počasi spoznavam, kako pomembno je, da upočasnimo svoj ritem. Sklenil sem sprejeti njihov lagoden vaški tempo. Še pred časom je moj tek stremel po čim boljšem rezultatu, med tekom sem gledal na štoparico, in se neprenehoma gnal za boljšim rezultatom. Med tekom sem čutil ostro bolečino v nosu ob vsakem vdihu me je mrzel zrak globoko zarezal. Lahko bi malo upočasnil tek in vse bi bilo dobro. Vendar ne, želja po novem boljšem rezultatu je bila močnejša. Prisluhnil bom naravi, med tekom sem opazoval živo pisana drevesa. Ustavil sem se , odtrgal kakšen jesenski list, si ga ogledal in spravil v žep. Medtem ko sem poslušal lahno udarjanje, mojih športnih copat, na mehka gozdna tla sem prisluhnil petju ptic. Največkrat je moj korak tako prestrašil kakšno ptico, ki je oprezala za hrano. Šoje so z vreščečim glasom opozarjale svoje druge ptice na nevarnost. Letale so iz drevesa na drevo, in si iskala novo varno mesto. Nihče več me ne bo prisilil, da bom hitel. Ljudje govorijo, da je življenje zelo zapleteno, da smo prezaposleni, da moramo ves čas hiteti. Ni potrebno sprejeti te naglice, če tudi živimo v tehnološko visoko razviti družbi. Lahko ohranimo, lahkoten, sproščen tempo, pa čeprav opravljamo veliko težkega dela. Ni nam potrebno hiteti samo zato, ker vsi drugi ljudje hitijo in nam ukazujejo, naj hitimo tudi mi.

Slika: Naravna selekcija, drevo je podleglo času in skoraj zaprlo mojo priljubljeno pot na Gol hrib.

grison_deblo.JPG

  • Share/Bookmark

DAJMO CESARJU KAR JE CESARJEVEGA

17.11.2007 ob 18:56

Dekani

grison_elektro.jpg

 

V Dekanih prav za prav ni nič novega. Jadranski nogometaši na domačem terenu, še naprej izgubljajo. Seveda žoga je okrogla, in če te zadene boli. Še bol bolijo pa podražitve, ki te vedno znova udarijo po žepu. Da pa se nam obeta podražitev, že tako drage

elektrike, to že vrabci čivkajo na strehi. Kaj bomo imeli od podražitve mi potrošniki. Bo mogoče elektrika boljše kakovosti, bodo žarnica močneje svetila? Pri vseh hudamanih hudičih, od te podražitve si pri tem edino država mane roke. Predam se, ne bom protestiral, naj gre cesarju kar je cesarjevega. Jaz pa si naredim svojo domačo elektrarno. Pred dnevi je v Dekanih Elektro Primorska na hitro zgradila svojo hišico v cvetju. Se pravi, Elektro Primorska nam obeta boljše čase. Elektrika bo. Ali se bo zopet dogajalo, kot je bilo to v njihovi navadi. Že samo, da je nekdo malo bol prdnil, je to pri nas povzročilo izpad elektrike. Da pa je bila stvar še bolj zabeljena, se je mrk zgodil tudi po trikrat v eni sami uri. Da zadeva ne bi bila tako črnogleda, sem si vedno dejal, no bom pa z redukcijo malo privarčeval. Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo. Verjetno nas presenečenja še čakajo.

  • Share/Bookmark

CANIS CANIS

11.11.2007 ob 08:01

Dekani

Canis canis[1]

Nekateri vaščani se s ponosom imenujejo Pesjani. Folklora bakala ne obstaja samo v Španiji in Indiji. Oni so nekaj več, so ljudje višje kaste, imajo večje pravice in večjo veljavo v naši skupnosti. Njihov način življenja je  cane lupo[2], so daleč bolj cane grosso[3], so imenitnejši od nas navadnih vaščanov. Pesjani lahko lulajo prav za vsakim vogalom. Avtokratsko želijo prirezati peruti drugi polovici vaščanov, ki ne želijo mešati jabolka s hruškami, preprosto želijo biti le Dekančani. Možnosti za uspeh je povsod, toda tu ni vedno tako lahko in preprosto. Še posebej je zelo težko tistemu figlio de cane[4] , ki se je nepovabljen pritepel v Pesjansko vas.  Ni važno, tacete cani![5], če so njegove korenine rasle, kje na dobrih čudežnih Slovenskih tleh.  Zares moraš imeti ribiško srečo, lavorare da cane[6], da si dobrodošel povabljen gost. Čeprav si prišel  v Pasjo vas iz časa Valvasorja,  mnogo let nazaj, si samo čisto navaden cucek, cane da pagliaio[7]. Pretepeni cucek, ki nima pravice lulati za vsakim vogalom. Usojeno ti je vita da cane[8].

Tu pa nastopi dilema, le kako lahko v isti vasi stanujeta dve tako različni pasji vrsti ljudi, come cane e gatto[9]? Lahko, res je, da ne v slogi in idili. Mondo cane[10]! Že jutri me Pesjan obtoži canea freddo[11]: »To je sovražni govor.« Vem ne bojim se: »Can che abbaia non morde[12].« Sprašujem se: »Kateri so boljši, so boljši Pesjani cani sciolti[13] ali Dekančani – cose fatte da cani[14]

Počutim se come un cane bastonato[15], solo come un cane[16].

grison-cirkularka.jpg


[1] zoologija, pes

[2] volčjak

[3] velika živina

[4] pasji sin

[5] molčite, psi!

[6] garati kot črna živina

[7] zanikrn pes bastard; preneseno pezde

[8] pasje življenje

[9] kot pes in mačka

[10] prekleto

[11] preneseno vik in krik (kritike, občinstva)

[12] pregovor: pes, ki laja ne grize.

[13] neodgovorni, podkupljivi odposlanci, krutež; srboritež; skopuh

[14] slabe stvari, slabo narejene stvari

[15] čutiti se ponižanega

[16] sam kakor volk v hosti

  • Share/Bookmark

ŠE BETONSKA VESELICA …

10.11.2007 ob 05:33

Dekani

Za mano je zares naporen teden. Delo samo me je spominjalo na otroško igro v peskovniku. Ves čas sem se tolažil, da tudi zaporniki kopljejo betonski zid le z žlico ali doma narejenim dletom. Pa jim le uspe narediti dovolj veliko luknjo, skozi katero se priplazijo na svetlobo. Vendar delo je končano, počasi vztrajno z zidarsko žlico, majzlom in kladivom. Vse dobro, dokler nisem naletel na trde kamnite plošče. Seveda sem si moral pomagati z malim Hiltijem, vendar je tudi on na nekaterih trdih mesti odpovedal poslušnost.

Danes sem zopet spočit in vesel, da sem jo le premagal.

grison-izkop.jpg

Na koncu ni videti sledi, kako sem trpel. Sicer pa delo osvobaja.

  • Share/Bookmark