MOJA POT PO INDIJI II – Pljunek

25.01.2012 ob 08:05

Noč je bila jasna in čista kot kristal. Na nebu je gorela zvezda pri zvezdi in vse so se zdele tako blizu, res, da bi le stopil na prste in iztegnil roke, pa bi se jih lahko dotaknil. Dolgo časa sem bedel, v bojazni za svoj motor, da bi preko noči lahko izginil, sem le zatisnil oči v rahli spanec. Že najmanjši šum kakšne izgubljene živali ali morda kače me je predramil.

Moj motor
Odkar tu ljudje pomnijo, niso v njihovi bližini še nikoli videli nobene kače, zakaj znano je, da teh plazilcev najdete brez števila po močvirjih in tudi na suhih gričih. A po mestnih ulicah in v krajih, kjer živi mnogo ljudi, jih boste zaman iskali. Misel na kačo me je vedno spremljala čez noč, čutil sem, kako se žival plazi pod menoj. Napenjal sem oči v mraku, opazoval obrise temnega grmovja, kako je enemu šinila prek obraza senca nejevolje, vendar molčal je celo dolgo minuto. Celo mlada drevesa so zadrževala dih, v resnici nisem slišal niti topotanja nevidnih nog po mračnem pesku. Pokrajina je vztrajno molčala, kakor da bi bila mrtva.

Še zadnjič sem pogledal mogočno rdeče obzidje ki je varovalo Taj Mahal in zapustil Agro. Včasih je bila Agra glavno mesto Indije. Cesta je bila povečini asfaltirana in ozka. Komaj dovolj široka, da sta se srečala dva tovornjaka. Tisti manjši je moral vedno zapeljati nekoliko desno iz vozišča, da sta se lahko obšla. Z motorjem sem počasi nabiral kilometre, ter si ogledoval revne vasi in ljudi, ki so živeli tam. Vsake toliko časa so me na cesti presenetili nenormalno visoki ležeči policaji, skoraj podobni kameljemu hrbtu. Nekateri so imeli tudi po tri grbe, in če si pripeljal malo prehitro, ti je dobro prerukalo kosti. Na tem delu je bilo cestišče dovolj široko, da si z lahkoto in varno prehitel star dotrajan avtobus.

Ponavadi nisem vozil hitro, ravno toliko, da me je vsake toliko časa prehitelo kakšno dotrajano vozilo. Vozilo, ki bi moralo že zdavnaj na zasluženo reciklacijo železa. Za njim se je iz avspuha dobesedno valil gost po olju smrdljivi dim, ki mi je zameglil pogled na cestišče. Po Indijskih cestah vozijo vozila in s težavo lahko trdiš, da so podobna motornim vozilom. Skoraj bi lahko trdil, da namesto nafte ali bencina v tanke nalivajo staro dotrajano olje. Avtobus brez šip, podoben zarjaveli ribji konzervi, vsake toliko časa je čez okno, pokukala črna glava, da se je nadihala svežega zraka ali ohladila v vetru. Ravno sem se pripravil prehitevati, ko iz te razmajane škatle prileti rjava sluzasta reč. V vetru mi polzi po roki navzgor, baaa, masten rjav pljunek pomešan s tobakom in ta nagravžna stvar hoče naprej pod rokav moje majice. Močno zamahnem z roko, »stan od mene, ti smrdljiva spaka«, in se tako le nekoliko znebim nadležne kepe tobaka.

Vsaka izkušnja, ti prinese le dobre stvari, nikoli več nisem prehiteval avtobusa na način, da vozim čisto za njim, vedno sem vozila pred seboj prehiteval v velikem varnem loku.

  • Share/Bookmark

MOJA POT PO INDIJI I

25.01.2012 ob 07:49

Povedati moram, da sem na začetku potovanja dobil ne vem koliko nasvetov in navodil, kaj vse se mi bo v Indiji zgodilo. Vendar vse kar so mi napovedovali se mi ni nikoli zgodilo. Enostavno s seboj sem imel debelo knjigo Lonely Planet India, in se do neke mere ravnal po njenih navodilih ali pa sem enostavno šel med ljudi, se z njimi pogovarjal, smejal in se brezskrbno prevažal z motorjem po zaprašenih Indijskih cestah in vaseh.

Indija

Indija

Bil sem večkrat umazan, kot čist, jedel kar so jedli domačini in pil kar so pili vsi ostali. Preprosto oblečen v njihova doma narejena peresno lahka oblačila, neobrit in skuštran, svetim krajem v ravnini in gorovju nasproti.

Velikokrat so me ljudje imeli za Indica, in bili običajno začudeni, da prihajam iz Evrope. Da bi jim natančno razlagal, da prihajam iz Slovenije, ni imelo smisla, država enostavno v njihovih preprostih glavah ne obstaja.

Bil je lep in sončen dan. V vasi sem videl žene v žafranasto-rumenih in zlato-rdečih oblekah, počasi so hodile mimo mene in se lesketale v sončni luči na bazarju, kot da bi se zrcalila mesečina v potoku. Tu in tam je kramar z vreščečimi klici ponujal in hvalil svoje blago, vmes so se oglašali kupci, ki so se pogajali za ceno, sem in tja je zazvenela krepka kletvica. Kramar je kljub nizkim cenam, zahteval previsoko ceno. Povsod naokrog so se dvigale gore sveže zelenjave in visoke, pisane piramide, zgrajene iz raznovrstnega sadja. Na drugi preprogi je nekdo prodajal šale in vsakega izmed njih klical za »ljubimčevo roko«, pozimi, je oznanjal, »vas bo, takle šal grel, kot vas greje ljubimčeva roka«.

Moške noge so topotale po prašni cesti, nehote sem se spomnil na bitja božjega srca. Večina je bila bosih, a le redko kdo umazan in raztrgan. V šotoru so zvenele prijetne skrivnostne melodije, bilo je slišati kot da mi pravijo, »le pridi, le pridi«. Slišal sem nebo šepetati kot šepeta temna morska školjka. Radovedno se opazoval ples, njihove roke, polne miline so se zibale, kakor da se barka ziba na valovih. Njihove črne oči so izžarevale veselje, nobenega dvoma ni veselje in ljubezen. Nato me je objela tujčeva črna roka in zadeva me je začela še bolj zanimati. Povabili so me medse, vsi so se veselili in zabavali. Miza se je šibila pod težo, do vrha je bila obložena z najrazličnejšimi jedmi in pijačo. Le na koncu mize je mirno sedel mladi par in nemo strmel predse. Oba molčeča kot puščava, sta opazovala sorodnike, ki so se veselili in zabavali. Pred mojimi očmi se je dogajala prava indijska poroka.

Ko sem zapuščal Sadar Bazaar, glavno tržnico sem zagledal kameljo karavano, ki je pravkar prispela v mesto in se je zdaj pripravljala, da se utabori za čez noč. Velblodje glave so se pokazale iz teme, kot ogromne roke, ki tipajo okrog sebe. Velblodar si je pri tem pel svojo najljubšo melodijo. V daljavi sem opazoval puščavo, ki se je v mraku lesketala kot oko v levji glave. Noč sem prespal pod milim nebom, na ležalniku, namenjen gostom, če so si ti zaželeli odpočiti in pojesti kakšen riž z omako in čapati. Zunaj pred »barom«, če lahko tako rečem, hiši na štirih kolih, vse skupaj pokrito s palmovimi listi, so bili kot postelje veliki okvirji. Skozi stranice je bila prepletena trda doma narejena vrv. Počivalniki so bili dovolj udobni, za sedenje z prekrižanimi nogami v položaju lotos ali za ležanje k popoldanskemu počitku. Če si pri gospodarju naročil hrano, si obenem plačal nočitev in na njem krasno zaspal. Jutri si želim pot nadaljevati v neznano.

  • Share/Bookmark

MOJA POT PO INDIJI Benares

22.03.2009 ob 07:18

V daljavi sem zagledal prihajajočo karavano, za njo so se je rahlo dvigovali oblaki prahu. Nemirne opice so jo nemara opazile že zdavnaj z drevesnih vršičkov. Razburjeno so nekaj blebetale, in naznanjale njen prihod.

Benares

Benares

Sklenil sem s počasno vožnjo, skupaj s karavano priti v Benares. Morda doživim še kakšno zanimivo prigodo. Takoj ko je karavana prišla do mene, sem že opazili svojevrstno vedenje kamel. Kamela med hojo, neprenehoma steguje glavo in viha smrček, kakor da nekaj ovohava. Glede na njen dolgi vrat ji ni težko raziskovati bližnjo okolico. Ker kamele žive v puščavi, morajo nenehno ovohavati zrak, da ugotove, koliko je v zraku vlage. Kadar začutijo, da je zrak zelo vlažen, vedo, da je v bližini voda. Zato kamelo imenujejo raziskovalko prostora in domačini jim pravijo živalski barometer.

Brž ko so psi zagledali kamele, so grozeče lajali, medtem ko je sonce v naraščajoči večerni tišini zašlo, sem vstopal v Benares, najstarejše indijsko mesto. Tisočletja so ljudje nalagali kamen na kamen, da se je ohranilo to mesto s svojimi kipečimi stolpi in otožnimi kupolami nad bučečo in uničujočo vodo svete reke. Kakor tekoča sekira se reka noč in dan zajeda v temelje mesta. Ponoči lahko slišiš, kako šumeči Ganges grize kamnite nasipe. Zato so vsi visoki benareški stolpi rahlo nagnjeni proti vodi. Njihovi temeljni zidovi so spodjedeni kakor korenine dreves, ki so jih oglodali bobri. Vsakdo, ki pride v Benares, čuti v njem starost Indije. Zares dolga je njena preteklost in videti je, da se ji čas ne pozna več. Tako kot se ne pozna jutranja rosa na levji grivi.

Dolgo sem poslušal topotanje nevidnih nog po mračnem benareškem tlaku. Top, top, top, bilo je, kakor da uhaja nočna tišina. Prepustil sem se opazovanju topotajočih nog. V Hindujevi hoji je nekaj žalostnega. V bistvu je nekoliko težka, čisto podobna slonovi, vendar je v njej tudi nekaj panterske spretnosti.

Kmalu sem prišel do obrežja reke. Tam sem videl tisoče in tisoče romarjev, ki so se gnetli na ghatu, stopnicah, ki peljejo k reki. Množica ljudi se je kopala v zlato rjavi reki in čakala sončni vzhod, da ga pozdravijo. Ko sem se po njihovem zgledu tudi sam okopal, je nenadoma preko valujoče množice in topotajočih nog zazvenel šum mrmranja, podoben bučanju morskih pen. Kadar butne val ob obalo, kakor da drvita dva iskra konja. Skozi ozračje se zasveti pšenično-bleda luč, vsak čas se bo zdanilo. Brž ko sta se snopa luči razlila čez nebo in vodo, so se tudi obrazi, zasvetili v zlatem lesku in ljudje so vzdignili roke v blagoslavljajoč gib, pozdravljali so jutranje sonce, ki je kakor rdeče žareča gora vzhajalo sredi zlate poplave. Vsi so mrmrali jutranje premišljevanje, na tisoče glasov hkrati je nežno polnilo mojo dušo. Prizor na gatu, ki ga zlepa ne pozabiš te napolni s posebno energijo.

  • Share/Bookmark

MOJA POT PO INDIJI – Džungla

19.02.2009 ob 05:59

Misel na zapor je pregnala peklenska vročina, Suzy, me je spremljala na vsakem koraku, kajti prav nič ji ni bilo do tega, da bi se vrnila k svojemu gospodarju. Delala po poti vse mogoče ovinke samo zato, ker si je želela z menoj brezskrbnega ležanja in dobre hrane.

Drugo jutro sem zapustil vas in se odpravil dalje po ozki cesti. Na vrhu hriba se je v soncu belo lesketala kamnita gmota. Obrambno zidovje, ki ga je že nekoliko načel čas in vojna mi je prikazalo sliko mogočne kamnite utrdbe. Odprl se je čudovit razgled, na okolico, spodaj na reki se je pozibaval trajekt. Na majhni barki se je gnetlo nešteto ljudi, beli penasti valovi so se jezno zaganjali in pljuskali čez krov. Imel sem občutek, da se bo barka vsak čas onemoglo prelomila in potonila pod prenatrpano težo potnikov.

Opustil sem misel na trajekt, sklenil sem, da si ogledam džunglo ob rečnem ustju. Seveda svojega načrta nisem kar tako opustil, želel sem si višje, bolj daleč po reki navzgor, tam kjer je na drugem bregu ležala velika zelena pokrajina.

Sonce se je nagnilo k zatonu. Džungla ni bila daleč in vetrič, ki je vel čez reko, je nedvomno zanašal človeški vonj globoko v gozd. Suzy ni hotela več naprej. Brž ko je zavohala vlažno zemljo ob obrežju, je planila v reko in veselo čofotala v njej. Potem sem se okopal še sam, reka se je igrala okoli mene kakor, pljuskajoče morje okoli koralnega otoka. Suzy je držala glavo visoko nad vodo, in krčevito zamahovala s tacami.

Naglo se je začelo mračiti. Nad rumenorjavo vodo so za hip zatrepetali zlati prameni svetlobe. Nato je na zemljo padel polmrak in kakor črn meč ločil dan od noči. Tu in tam so v krošnjah dreves izvenevali glasovi ptičev, in je bila tišina še večja, se je iz trav oglasilo čričkanje žuželk. V hipu se je znočilo, Suzy sem hotel privezati k močnemu drevesu, ali to noč je ni veselilo, da bi bila privezana. Docela neslišno je stopala gor in dol po obrežju, potem pa se je nenadoma ustavila in začela migati z uhlji, kakor da hoče napeto prisluškovati glasovom senc. Zlezel sem na drevo in bil na njem čisto miren in tih, kadar gre mimo večerni molk, se rad zatopim premišljevanje. Tiho sem sedel na drevesu, strastno radoveden, kaj misli početi. Kmalu, prav kmalu je reka izgubila svoj sijaj. Opazil sem, da je na drugi strani reke zavalovala trava v vijugastih črtah. Bilo je, kakor da je zazvonel lovski rog. Počasi je vse onemelo, nato pa se je razleglo strahotno tuljenje lačnega tigra. Isti trenutek se je izza zelenja prikazala njegova rjavo-rumena, črno progasta glava. Gledal me je z druge strani reke. Tigrovo telo je porisano s prav takimi progami in loki, kakršnih zavaluje trava, po kateri se giblje.

Ljudje, ki domujejo v džungli, zmerom že po valovanju trave vedo, katera žival je na poti. Celo mlada drevesa takrat zadržujejo dih. Slišalo se je pokanje mišic živali, ki so napenjale vse čute, da neopazno drsijo v noč. To je bil klic na lov, na boj. Klic na dvoboj, v katerem živali ubijajo živali. Pod mesecem je visela velika, preteča prikazen, nekakšna grozljiva, zmaju podobna spaka …

  • Share/Bookmark

MOJA POT PO INDIJI – Policija

30.12.2008 ob 10:15

Bilo je pozno v noč, še malo in bi se začelo daniti. Nekaj dni poprej, je še deževalo, cesta je bila še vedno mokra in vlažna, v zraku je bilo čutiti tisti zatohli vonj zaprtega prostora. Mimo mene so brzele temne sence neznanih dreves.

Iznenada, tik pred mano, sta na cesto iz črne temne noči skočila dva policaja. V njunih rokah so se v odsevu luči lesketale dolge svetlo pološčene bambusove palice. Presenečenje je bilo popolno, preprečila sta mojo nadaljnjo vožnjo. V kotičku očesa sem za seboj opazil še enega takega pajaca. Ni mi ostalo drugega, kot da se ustavim.

»Gospod, vozniško dovoljenje,« je rekel prvi. »Kje imate, mamila?« je vprašal drugi. Pomislim »Še dobro, da mi je tisti večer pošla celotna zaloga čarasa.« »Ne, ne gospod, nobenih mamil nimam,« mu hitro odgovorim. »Samo trenutek,« in iščem dokumente po svojih žepih. Ponudim svoje Slovensko vozniško dovoljenje. »To dovoljenje ni veljavno za Indijo,« mi ogovori policaj, »potrebujete mednarodno dovoljenje.« »Kako mednarodno dovoljenje, na naši Vladi so mi zagotovili, da to mednarodno dovoljenje ni potrebno za vašo državo,« sem se na hitro zlagal. »Ne, ne, potrebujete mednarodno dovoljenje in pika.« Drugi policaj mi brez vprašanja brska po predalu. Živčno premetava stvari, si jih od blizu ogleduje. »Tole bo 2400 rupij,« mi zopet pravi prvi policaj. »Kaj, 2400 rupij,« saj to je več kot tri dobre mesečne Indijske plače, si mislim. Ne preostane mi drugega, kot da potegnem šop drobiža, ki sem ga imel na voljo za take in podobne primere. Ni bilo veliko, zajeten kupček je na prvi pogled dajal občutek velikega denarja. Počasi sem začel šteti denar, opazil sem kako je oni zadaj, molčal in nemo opazoval. Potem je dejal: »Pazi, nekdo prihaja« Takrat hindujščine nisem kaj dosti razumel. Govoril in razumel sem le tisto kar sem tudi sam pri govoru uporabljal, vse ostalo sem nosil kot boga v svojem srcu. Velikokrat sem izgovorjeno besedo razumel že s pogledom ali nakazano kretnjo.

V daljavi sem zaslišal nemško govorjenje, bilo je vedno glasnejše, vedno bližje. Skoraj sem že zaznal, kaj se med seboj pogovarjajo. »Dobro, dobro,« je nestrpno iznenada rekel prvi policaj. »Dajte, saj bo dovolj.« Hitro sem mu izročil kupček denarja, čeprav vse skupaj ni bilo niti za 300 rupij. Sreča me kljub vsemu ni čisto zapustila, mislim da smo bili takrat vsi štirje kljub vsemu zelo zadovoljni.

Razmišljam: »bi počakal, kaj se bo z Nemci zgodilo?«, ne, ne, raje hitro zakurbljam motor … in če

samo pomislim, kakšni so Indijski zapori … potem je bolje da grem.

Napol nag ležim na zemlji v majhni zatohli temni sobici, izpod vrat prihaja meglena črtica svetlobe. Žarek mi daje upanje in počasi se oči privajajo na navidezno lagodje. Tema postaja svetlejša, poleg mene je stara zarjavela konzerva, z nekaj umazane vode. Smrdljivi kupček zemlje, pomešane z človeškimi iztrebki mi polni nos z odurno aromo. Na stenah so z trdim predmetom zapisana imena, datumi, kupčki črtic. Nekateri kupčki črtic so tako dolgi, s prsti jih otipavam, nadaljujejo na sosedni steni. Le s težavo razberem koliko jih je.

  • Share/Bookmark

MOJA POT PO INDIJI – Party

18.12.2008 ob 04:30

Zakričal sem fantu, ki je korajžno tekel za domačini, naj se ustavi, »daj pohiti, greva, tu postaja vroče« in ko me je pogledal, je ves drgetajoč planil k meni nazaj. Okoli naju se je zopet zbrala skupina nevarnih ljudi. Šele sedaj sem dojel, da so Indijci v svoji nemoči na naju metali kamne. V obupu sem zgrabil edino palico, od Boga poslano, ki je ležala ob cesti na tleh.

Zgodil se je pravi čudež, v Indiji je skoraj nemogoče najti, na tleh ležati kakšen kos zavrženega lesa. Vsaka stvar je še kako uporabna, kurjave primanjkuje, z lesom se da zanetiti ogenj in skuhati riž, iz starih zavrženih sodov se naredi streho nad glavo, dno in pokrov soda služi prometnemu znaku. Stari izrabljeni plašč kolesa je uporaben za preprost stol iz slame. Celo posušeni kravji iztrebki so neprecenljive vrednosti, lahko jih uporabljaš kot kurjavo v kuhinji, kakor tudi za gradnjo hiš. Pomešani z zemljo in blatom, namesto zidakov so odlično in preprosto gradbeno sredstvo.

Mogoče nama je ta rešilna bilka, ohranila življenje. Kljub bolečinam v roki sem začel besno zamahovati proti sovražniku, zven palice je grozeče žvižgal in rezal vroč zrak. Najin življenjski prostor se je v trenutku zopet povečal. In takrat je bila priložnost za najin umik.

Prgišče modrega prahu, ob slabem poznavanju običajev tamkajšnjih ljudi, je botrovalo pravo vojno stanje. Kot ranjena žival se teden dni ležal prikovan na plaži. Vsak nepremišljen gib, ki sem ga izvedel mi je povzročal peklenske bolečine. Z muko, in z nežnimi zamahi sem dan za dnem plaval v ledeno mrzlemu oceanu.

Medtem ko so se valovi bolečin v roki in rami nekoliko polegli, in je bilo že skoraj vse pozabljeno, sem se zopet pričel klatiti naokoli.

Malo prej sem sedel v Šhora baru, bil sem zadel, v roki sem držal eno od najboljših Indijskih piv, King beer. Steklenica mi je počasi a vztrajno polzela izpod mlačnega prijema.

Prsti so izgubljali svojo moč, bil sem sproščen, skoraj sem letel. Ves čas sem se pritajeno smehljal, kot da bi mi prijatelj šepeta smešen vic. Vse naokoli mene je bilo smešno, nekdo je slekel brezrokavnik jaz pa sem se le smejal. Drugi je prižgal cigareto, in že me je sililo na smeh. Tisti občutek se pojavi naenkrat, ves čas na hrbtu čutim skrivnostni pogled neznanih oči. Oziram se naokrog, nikjer ga ni, on pa me še kar naprej opazuje. Občutek, nemoči me vse bolj stiska za vrat, prijem je neviden vedno močnejši, vsak čas me bo od zadaj doletel neznančev napad …

Vendar se utesnjeni občutek ogroženosti, kmalu razblini v dolgi noči, možgani so postali zopet sposobni kristalno razmišljati.

Zdaj sem šele doumel Viktorja, ko mi je razlagal, »na plaži so me lovili neznanci«. »Čudežno sem jim ušel«, »bil sem brez prask in s polno denarnico mi je le uspelo priti domov«.

  • Share/Bookmark

MOJA POT PO INDIJI – Goja

18.11.2008 ob 05:05

Potem ko sem se še zadnjič okopal v vsakodnevnem Indijskem prahu, rdeč, sam in obrnjen proti vzhodu sem odmrmral »Goja že prihajam!«. Vedel sem, da bom čisto neopazno prišel v vasico v pisani svet, v svet velike množice turistov. V edini nekdanji del Portugalske krščanske kolonije, ki se danes lepo meša s pristno Indijsko kulturo.

Ali joj, na kakšen prizor sem naletel!

Krasna peščena obala se je od daleč svetila v jutranjem soncu, kokosove palme so metale senco na male hišice, zgrajene za majhen denar, na pobočju tik nad morjem. Jutranjo tišino, je motilo le čričkanje žuželk iz redko posejanih trav. Na sredini plaže je mlado dekle spretno izvajala jutranjo vabo. Njeni gibi so v počasnem ritmu dovršeno prikazovali najrazličnejše elemente joge. Stojo na glavi so nemo opazovale krave, ki so ležale poleg nje.

Črna kamnita gmota, ki se že stoletja upira, morskim valovom se je mogočno vzdigovala na obronku plaže. V živo skalo vklesana glava Šive, je vsake toliko časa grizla plima hladnega morja. Njen mokri obraz se je dobrohotno posmehoval nemoči mogočne vode, »ti me kar bičaj, saj mi ne prideš do živega«.

V eni od restavracij, »Izrael beach« so se začeli oglašati bobni. Njihovo bobnenje se je v ritmu nenehno oglašalo, kot razjarjeno topotanje slonjih nog v džungli. Pomirjajoče enakomerno udarjanje bobnov, te je napolnilo s posebno pozitivno energijo. Kako se je šele počutila skupina bobnarjev, ki se je komaj za kakšno minutko ustavila, ter zopet nadaljevala, dum,dum, dum, tja do večernih ur.

Bil je tisti čas, ko so naznanjali »The colour festival – Holi« praznik baru. Tisti dan sem moral nenehno ponavljati: »Hey, not me! I’m wearing a white shirt. Please, please, it’ll get dirty.« Vendar ni kaj dosti pomagalo, vsakokrat so me veseli in razposajeni Indijci obarvali z najrazličnejšimi barvnimi odtenki prahov. Seveda ljudje so želeli svojo srečo, deliti tudi z menoj. Anjuna je bila polna ljudi, ki so se med seboj škropili z barvo, se prijateljsko in živahno bojevali. Vsi so se smejali, vsem je bilo zelo lepo in veselo. Povsod na cesti živo pisana telesa, moški, ženske, otroci postanejo prijateljski, tudi do neznancev, napovedujejo druženje z nekom po duhovni plati, pa nagnjeni k užitku.

Skozi eno izmed obmorskih vasi sem hitel v drugo in za seboj vzdigovala rdeči prah cestišča. Skoraj uro vožnje je bilo za mano in doživel najbolj čudne dogodivščine, ki si jih je mogoče misliti v življenju. Prevozil sem skoraj že polovico poti, ko sem opoldne prispel do trga, z redko posejanimi kokosovimi palmami.

In takrat sem naredil nekaj nespametnega. Na prašni cesti se je nekaj dogajalo, nekateri so glasno kričali na fanta črnih las, ga porivali, njihov smeh je izginil iz veselih obrazov. Velika skupina domačinov se je nasilno spravila na mojega znanca iz Slovenije. V želji, da ga zaščitim sem mu priskočil na pomoč. Vendar zadeva je postala vedno bolj vroča, takrat sem moral braniti le sebe. Udaril sem dva najbolj napadalna in skupina se je v strahu razbežala na vse konce.

»Greva hitro stran«, sem zaklical, fant pa je postal vse bolj korajžen, medtem je spoznal, da se je premoč obrnila v najino korist. Želel sem stran, se umakniti na varno in nadaljevati svojo pot, ko me je v hrbtu močno zabolelo. Trenutek za tem je sledila nova bolečina, v rami. Okoli mene so kot dežne kaplje, padali veliki težki kamni.

  • Share/Bookmark

MOJA POT PO INDIJI V. – Goja

26.10.2008 ob 08:41

Goa

Goa

Pod kolesi motorja se je v zgodnem jutru odpirala globoka zelena dolina in po njenem pobočju se je vila cesta zavita v meglici. Pod menoj se je razprostirala Goja. Oči so blodile od metulja do metulja, ki so s svojim skokovitim letenjem in pisano barvno lepoto stopnjevale svoj let, vse tja do vznožja, iz cveta na cvet. Za njim je prišel še en metulj in za tem zopet eden. Ko sem tako opazoval skrivnostno dolino, me je zdajci prestrašila postava, ki je kot majhen črno-rjav oblak skočila izza drevja.

Razposajene male opice so v varni razdalji radovedno skakale iz veje na vejo. Natančno so preiskale in si ogledovale moj motor. Zdelo se mi je, da so imele v mislih, »tu bo nekaj hrane za nas, mogoče bi lahko kaj ukradle«. Ko sem stopil na plano, so se zopet v strahu urno vreščeče razbežale. Njihova vlažno telesa se v jutranjem soncu lesketala, kakor da bi bila iz dragocenega lesa.

Imel sem krasno srečo, da sem se že v Delhiju, ravnodušno navadil na opice. Tam je bila opica grda neugnanka, ki ti je ob priložnosti katero zagodla. Naša ljubljenka je domala stanovala na strehi restavracije. Imela je rdeč obraz in rumenorjava dlako. Včasih je radoživa sedela na rami, v trenutku nepazljivosti ti je ukradla sadje ali celo slasten sendvič. Skočila zopet na varno streho in si nadela čisto nedolžen obraz. Naslednji hip je zopet malo poskakovala po drevesnih vejah in nadaljevala svoj lisičji pohod. Ko si že malo pozabil, da ti preti nevarnost se je ponižno vrnila med nas.

V daljavi je plaval osamljen aprilski oblak, a med gmoto tega oblaka in med obzorjem sem videl nenavadne stvari. Tla so bila še vlažna od rose, meglice so se počasi v soncu dvigovale višje in višje. Daleč zadaj se le prikazovalo morje.

Nad mano je raslo drevje in molilo vrhove proti nebu. Tu se je začelo bogato zeleno rastje. Po dolini je tekla reka kot ozek rjavo-rumenkasti trak. Na prvi pogled je bila podobna Gangesu, le da je bila neizmerno majhna, tudi ustja prav zaprav ni bilo. Ali pa je bilo skrito mojemu pogledu.

  • Share/Bookmark