Jutranja puščava je že vsa žarela, peščena tla so bila dodobra segreta. Počasi sem odpiral oči, povsod naokoli name se je okronala sončna energija, vsa sijajno bela in čista, kakor da bi jo zgradili iz samega kristala. Sončni žarki so hiteli od grma do grma, da bi me prebudili iz sna. Kot v klobčič zviti skriti zveri, so mi stregli po življenju. Slabost v meni še ni popustila. Celo noč sem ostal na istem mestu, zdaj sem začel razumno razmišljati. »Ne smem ostati tu, moram naprej, naprej do prve najbližje vasi«.

Zdaj sem šele razumel svojega očeta, bil je tako ponosen, ko je pred petdesetimi leti žrtvoval svoje telo, bil šestkrat težko ranjen. In pri tem storil velika junaška dejanja, ki še danes po tolikih letih žive v mojem spominu.

Mnogo kasneje sem spoznal, da ne smem nikoli jokati in se žalostiti nad mojimi trpečimi sorodniki in znanci. V življenju se je potrebno vedno veseliti trpljenja in po drugi strani častiti herojske ljudi.

S težavo, še ves omotičen sem se opotekal po razbeljenem pesku. Motor je bil le nekaj kratkih korakov stan od mene. Če bi močno iztegnil roko, bi se ga skoraj dotaknil. A pot do njega se je neskončno vlekla. Želja v meni je bila vse močnejša, »moram naprej, moram naprej«.

Za hipec se ustavim, bil sem utrujen, vročina v meni je še vedno kuhala moje telo. Debele kaplje potu, so vztrajno drle v svojih strugah in kot slapovi grmeli na tla. Zbral sem še poslednje moči, in se končno le usedel na motor.

Med vožnjo sem imel še vedno slab občutek, počasi, s sklonjeno glavo v tla, sem nabiral kilometre. Zmogel bom, je še vedno klicalo v moji glavi. Zgodil se je čudež, ko sem pripeljal na vrh nizke gore in v daljavi zagledal zamegljeni obris graščine. Za hip sem podvomil, da moj vid le ni kristalen »je to fatamorgana?« Ko sem se že nekoliko približal osamljenemu objektu, sem le prepoznal skromno podrtijo, ki mi je vlila še zadnje upanje.

Kmalu sem se prepričal, da je bila obcestna restavracija, namenjena počitku izmučenih tovornjakarjev. Razmahane palmova stene so se v opoldanskem soncu lesketale, kakor da bi bilo iz ebenovine. V tistem trenutku se mi je zdelo, da je to pravi velikanski razkošen hotel, čeprav je bil že precej dotrajan in v letih.

Ne vem, koliko steklenic je proti večeru stalo pred menoj? Celo popoldne sem pil sodavico. Zamaški so bili nekoliko zarjaveli, vendar to me popolnoma ni nič motilo, počasi sem pil slastno brezbarvno tekočino. Vsakokrat ko sem naredil požirek, sem začutil, kako se je voda pretakala v želodcu. Eno steklenico za drugo, klok, klok, klok je delalo v meni, kot da mi želi sporočiti, »saj je vse v najlepšem redu«.

Uprt z nogami ob »posteljo«, na sosednjih počivalnikih so sedeli izmučeni šoferji, in glasno klepetali med seboj, gledal sem okrog sebe, vedno bolj sem razločili njihove obraze. Bil sem utrujen … počasi so obrazi zopet izginili, glasovi utihnili, kot izginejo oblaki z nočnega neba.

Zdajci je priletel od zgoraj težak kamen poskočil prek mene in se razbil na skali. Sloni so valili name kamenje. Brž sem se umaknil v zavetje pod drevje. Vzpenjal sem se na Himalajo, bila je visoka mogočna gora in najsi je bila še tako visoka, vedno sem zagledal z njenega vrha drugega, ki je bil še višji, in zdelo se mi je, kakor da bi jo hotel z misli izzivati. Počasi se je senca raztezala daleč po pobočju gore, proti reki. Mislim, da sem takrat zaspal.

Na sivkasto-modrem nebu so krožili orli, nekoliko stran ob cesti je ležalo zlato-rumeno razparano truplo antilope. Na njem so se najbolj pogumni ptiči prepirali za hrano. Nekatere rdeče okrvavljene glave so svoje vratove stegovale v drobovje in iz njega vlekle dolga čreva, dokler se le niso vdala in pretrgala. Njihovi požrešni kljuni so goltali cele kose mesa, se med seboj kosali in kregali in kazali kdo je tu najmočnejši gospodar. Iz varne razdalje sem opazoval pravo mesarsko klanje, borbo za preživetje, in njihovo nerazumno govorico.

Nekaj podobnega me je spremljalo, na moji celotni poti po Indiji. Naravno čiščenje dežele. Kar niso pojedle krave, so pojedli prašiči, ostalo so pospravili klatežki psi ali ptiči, nazadnje pa je ostalo še vedno nekaj za mravljice ali male plazeče hrošče in muhe.

Ustavil sem se v eni od revnih vasi, na sredini trga je bilo značilno Indijsko drevo. Močne korene, ki so se vzdigovala iz površja, je že zdavnaj sklesalo monsunsko deževno vreme, iz njih spralo še tisto nekaj zemlje. Stoletno deblo, sestavljeno iz velikega števila močnejših debel, se je bohotilo in uspešno upiralo peklenski vročini. Le od kod jemlje to moč, in daje senco celotnemu trgu, kjer so na velikih kamnih posedali moški.

»Hello, mister«, so me v njihovi značilni polomljeni indoangleščini pozdravili nekateri od njih. Revni preprosti ljudje. Njihovi vedno nasmejani in zdelani obrazi, so mi govorili kako srečni so v svojem preprostem svetu. Črne prijazne oči, so se svetile kot tleča žerjavica v ognju. Čeprav na momente žalosten pogled, je izdajal, da želijo le vsakokrat pomagati človeku.

Mladenič, ki je bil najbolj zgovoren v skupini mi zagotavlja, »imam najboljše mleko v vasi«. Z roko zamahne naj grem za njim, » pridi, pridi, ne bo ti žal, res je dobro moje mleko.« Za trenutek je izginil za velikimi lesenimi na nekaterih mesti dobro dotrajanih vratih. Že od daleč sem zavohal znani hlevski vonj, ki se je mešal z vonjem kravjega mleka. Amit je v rokah je držal posodo z mlekom. Posoda je bila stara malo zarjavela konzerva, in iz toplega mleka je gledala slamnata bilka. Nič zato, si mislim, slama še nikomur ni naredila nič slabega. Naredim požirek, ali dva, mleko sladkega okusa, me je prijetno grelo po grlu. Vesele temne oči Amita, so me spraševale, daj povej, je dobro? Z nasmehom na ustih sem se mu zahvalil, on pa je še bolj ponosno stal in me radovedno gledal. Še malo in skoraj sem popil celotno vsebino, za trenutek se ustavim. Ne, to ni mogoče preko obraza mi je šinila senca nejevolje. Na dnu konzerve na slamici sem videl nenavadno stvar, kepa kravjega blata. Počasi sem se usedel na prašen kup kamenja, takrat ni bilo več pomembno, kam. Naenkrat je v ustih nastal ogaben in slab občutek, ne ni mi bilo slabo, le zakriti in znebiti sem se moral, preostalega mleka, ki je še ostalo v konzervi. Sicer bi užalil dobrotnika, za poklonjeno mleko. Z nerodno roko, sem slučajno naredil kretnjo in posoda se je zvrnila na tla.

Pomislil sem: »To se ne bo dobro končalo«.

Po kakšni uri vožnje, na cesti ni bilo žive duše. Čudovita zelena pokrajina je nekoliko spremenila svojo podobo. Drevesa so postajala vedno nižja, grmovje vedno bolj redko. Tudi pesek je nekoliko zbledel, izginila je tista škrlatna rdečina.

Zvit v klopčič ležim pod grmovjem in se skrivam pred žgočim kakor žoga velikim soncem. Bolečina v trebuhu se meša s slabostjo, neznosna vročina mi megli vid, onemogel že nekaj ur nepremično ležim in nemo strmim daleč v puščavo. Vse kaže, da bo tu končala moja pot.

Kako je življenje lepo, bom še videl svoj domači kraj? Ali me bo molčeča puščava in njena govorica vzela v svoje naročje. Na grmovju se ni zganil niti listič, šopi trav ki so se malo prej lesketali, kot ozki meči, se zdaj pa zdaj v sončni svetlobi tako čudno zazibajo. Čutil sem, kako živali naokoli napenja svoja čutila in me opazujejo. Počutil sem se kot, da sem živ pribit na mestna vrata. Nisem se ustrašil, dejal sem si: »Bodi miren, bodi miren!« Pred mano je še dolga pot.

Ponoči je puščavo spreletel poseben šum tišine, ki se je slišno širil od lista do lista. Še trenutek in nad mano je stal mesec z nenavadnim, mašnim obličjem. Nič več me ni motilo, ni me bilo strah, mi bo spanje ukradel ravnodušen pes, ali kakšna druga živalska vrsta. Veke so postale vse težje …

Zgodba seže v čas dolgo nazaj. Kamen znan še iz kamene dobe, je neandertalcu služil kot orodje. Če je bil namenjen poleteti v sovražnika, tudi dobro orožje. In če imaš v roki orožje, si varen, lahko z lahkoto ukrotiš razmerje z napadalnim psom. Pa čeprav kamen povzroči pravi mali genocid, in če lastnik psa ne spoštuje zakonov, je kamen edini način, kako se braniti proti nasilnežem.

Prvi kamni

Nekaj takega je bilo pred tridesetimi leti, ko so me kar naprej pri teku napadali psi. Glede na slabe izkušnje sem pri teku, v roki vedno stiskal kamen. Pretekel sem vedno več kilometrov, bil sem vedno boljši, močnejši in tako sem začel prenašati vedno večje kamne. Za vsak slučaj, če naletim na medveda, ga z večjim kamnom lažje premagam.

Predstavljajte si, da te že vsak tako mali pizdek, grize in vleče za nogo. Le zakaj v naši državi snujejo čudne zakone, če jih ne morejo uresničiti v praksi. Vsa modrovanja in interpretacije, da je potrebno psa privezati na vrvico so splahnela v nič. Zakonosnovalci še naprej guncajo afne in se tolčejo po prsih. Češ kako so produktivni. Da je snovanje zakonov prioriteta, pa če tudi so skregani z logiko, in v praksi ne zaživijo najbolje, niti ni pomembno.

Na koncu so kamni presegali že dva kilograma. Vsakokrat ko sem tekel na vrh hriba sem prinesel kamen. Čisto na vrhu hriba sem tako začel graditi »kitajski zid«. En tek en kamen, piramida je iz dneva v dan rasla.

Že na začetku sem slutil, da jo bo nekdo porušil.

Razmetani kamni

Gozd je dišal po strohneli zemlji, ptice so žvrgolele v pozdrav. Tu in tam se je slišalo sunkovito brenčanje žuželke. Njen motor je bil zdaj levo zdaj desno se oddaljil in zopet priletel nazaj v mojo bližino. Hip nato je zopet zavladala tišina. Le v moji glavi tisto zoprno šumenje.

Malo višje v krošnjah dreves so v skupini leteli ptički z belo liso. Ena za drugim, z veje na vejo, so se premikali vsi v isto smer. Med postankom so se radovedno ozirali in oprezali za hrano. Skok na sosednjo vejo, nekateri so spretno plezali po deblu, ter odfrčali, se zopet za trenutek pokazali. Ko je skupina izginila, globlje v borov gozd je njihovo prikrito čivkanje pojenjalo in zopet je zavladala mrtva tišina.

Nikoli ne veš, kaj boš občutil naslednji hip. Jelenov predirljivi glas, je v trenutku vliv strah v kosti, še tako neustrašnemu prebivalcu. Živali so se potuhnile v varno zavetje. Danes iz pekla do raja, preseka ropot visoko leteče potniško letalo, takoj za njim preleti nebo, še malo potniško letalo. Vendar jelen še naprej kliče plašne srne na ženitveni posvet. Svilena pajkova nitka se sveti v soncu, videti je kot da bi napeta vrvica za trenutek zažarela. Se zaziba v vetru, izgine pogledu in zopet skrivnostno zasveti.

Mokro čelo, ki mi ga je povzročil tek do mojega prestola mi megli očala, kaplje na licu me prijetno žgečkajo, plazijo se naprej, se zbirajo v večje kaplje in padejo na tla. Medtem sedim na z mahom obrasli polici in znova opazujem moj gozd. Le koliko jih je? Štejem, bor, hrast, bor, hrast, bukev, nekatera drevesa so v ponos. Mogočna, spodaj, da jih komaj objameš, kljubujejo stoletje vsem vsakoletnim Burjam nasproti. In zopet druga, spodaj suhe rogovile, v želji po življenju, se z zadnjimi močmi dvigujejo proti soncu. Tistim, ki uspe v višino, kljubujejo desetletje naprej. Nekateri nimajo te sreče. Bitka s skalovjem, je neizprosna, če razpoka nudi dovolj hrane in vode, drevo zmaga. Ali pa dolgoletna agonija povzroči propadanje in nedolžna borba se največkrat konča da drevo pade, plača z življenjem. Da prostor mladim ki so močnejši, bolj zdravi.

Igra narave je nekaj najlepšega, tudi če je kruto in boleče pa vseeno ali nimamo vsi pravico živeti?

Drobcena žuželka z krili vztrajno sesa pot mojih premočenih hlač. Nenehno me pri svojem delu pozdravlja s krili. Leteči mojster dvakrat pomaha, se umiri, pomaha, ne boji se za svoje življenje. »Udari«, vendar za kaj, le kje imam pravico soditi, ji vzeti tisto drobceno življenje. Še nekaj časa jo nemo opazujem, kako se njen rilček v ritmu spušča in dviguje. Moj strupeni pot le ni tako strupen.

Vedel sem da se bo nekaj zgodilo. Imel sem težke noge od celotedenskega jutranjega teka. Kot ponavadi, takoj na začetku presenetim divjega zajca v Bordonovem vinogradu. Urno steče na drugo stran vinograda. To pa je bil tudi znak za preplah skupini črnih kosov, ki so se panično razkropili na vse konce bližjega gozda. Med letom so čivkali svojo opozorilno pesem, in glasno opozarjali svoje tovariše.

Na mehki peščeni poti, sem vsake toliko časa opazil odtis šape večjega psa. Lastnik psa me je danes nekoliko prehitel in je odšel na sprehod po poti že zgodaj zjutraj. Kot običajno sem tekel na Kaštelir le, da sem se danes izognil Golemu hribu in zavil desno, kjer sem oni dan opazoval srno. Stala je nepremično, strmela na drugo stran goščave. Previdno je oprezala, nekje v bližini se je klatil jelen in se grozeče oglašal. Pred menoj se je dogajalo ženitveno posvetovanje, moj neprevidni korak je zmotil njuno idilo. Skok ali dva, in hitro je izginila med borovci.

Ne vem koliko krat sem pretekel to pot. Le kup kamenja, zloženega na vrhu hriba, bi znalo odgovoriti na postavljeno vprašanje. Vsak vzpon na hrib, je bil zaznamovan z novim dva do tri kilogramskim kamnom, pobran nekje med potjo v dolini. Številka ni majhna, piramida je iz dneva v dan višja.

Vendar do danes nisem opazil, da je v goščavo speljana ozka pot. Na začetku je kazalo, da tu še ni stopila človeška noga. Mogočni bori, so se bohotili med različnim zelenjem. Tu in tam je v sotesko s težavo prodiral droben žarek in osvetljeval v sapici zibajoče listje. Svetloba je meglo prebadala krošnje dreves in pustila drobno svetlikajočo lise na bujnem rastju.

Imel sem tisti občutek, občutek kot da nekaj iščem. Radovedno sem ogledoval. nedotaknjeno moč narave. V meni se je premaknilo, vse bolj je bilo podobno tistemu poznanemu dogajanju, ko sem nekaj iskal po hiši, in me je vedno pognalo na wc. Stiskal sem ritni mišici, vendar vse skupaj ni kaj dosti pomagalo.

Spomnil sem se na obdobje, ko sem za vsakim grmom imel skrito plastenko napolnjeno z vodo. Nikoli nisem vedel, v katerem trenutku me bo zgrabilo. Ponavadi, me je že pri tretjem kilometru prijelo. Kot po indijski navadi s steklenico v roki, stran od poti, za prvi grm na olajšanje. Toda danes steklenice ni bilo v bližini, začutil sem da vlak prihaja na peron. Morda se je že zgodilo, v sekundi ali dveh, pomislim je že prepozno. Na hitro potegnem vse skupaj dol, pa ne da imam že umazane spodnje hlače. Uf, gate so čiste. Kar se da hitro počepnem, v trenutku je trpljenja konec.

Oziram se naokoli, je mogoče v bližini kakšen košček papirja? Vse zaman, papirja v tej gosti hosti ni, malo naprej opazim malo večje liste grmovja, toda predaleč je. V moji bližini na dosegu rok so le drobni listki vejice, ki je komaj začelo rasti, v mračnem delu mojega kraljestva.

Bilo bi veliko bolj enostavno, če bi imel gladko dojenčkovo rit. Vendar, moja je stara in poraščena. Stvar se nekoliko zaplete, če ti vse skupaj visi na dolgih nitkah. Z vodo enostavno rešiš problem, kaj pa če vode ni, in si želiš kljub vsemu ostati čist. Možgani bliskovito mislijo naprej, odtrgam drobno listje in z njimi potegnem po zadnjem delu in se tako rešim nekaj nesnage. Prvi prvem potegu, mi na roki ostane nekaj madežev. Vendar ko to naredim še nekajkrat je bila roka že dobro »usrana«. Blagor tistim, ki to umetnost dobro obvladajo s prsti. Kako obrisati roko? Pomislim, morda jo obrišem ob tla, nikjer ne najdem pravega mesta. V mislih zakolnem, in se obrišem v od potu mokre gate. Vendar roka je še kar naprej vabljivo dišala.

Včeraj je močno deževalo, morala bi biti nekje kakšna luža. Toda ne, vsa voda je odtekla v dolino. Porozni apnenec, ji je dobrohotno ustvaril pot v svojo notranjost.

V trenutku panike, se na pogači že zbirajo prve mesarske muhe. Kakšna spretnost, ni minilo niti minuta in muhe so zavohale, njim tako vabljivi vonj. Pred mano je čakalo podrobno raziskovanje soteske, toda v takem trenutku, kaj več kot opazovanje muh si nisem privoščil. Odločim se tek nadaljevati proti domu. Med tekom me zasledujejo več ali manj znani reptili in opteriksi. Zamahujem z rokami, več ali manj neuspešno, da bi nekoliko odgnal zasledovalce. Vse skupaj ni dosti zaleglo. Od daleč v odsevu sonca zasveti moje upanje. Obilno deževje je le pustilo svoje sledove. Občutek umazanosti rok, sem spral v motni blatni vodi.

Če bi ljudje vedeli, kakšne občutke doživiš v spokorni skoraj nedotakljivi pokrajini, le delček stran od betona vasi. Tu si lahko srečen.

Medtem, ko sunkovito poskočim, da bi se izognil prestrašenemu in bežečemu martinčku, ki si je pred tem grel premraženo telo na soncu. V bojazni, da bi ga pohodil, naredim malo krajši korak, ravno toliko, da smukne v gosto zaraščeno travo ob poti. Nekoliko naprej po stezi usmerjen pogled, opazi v klobčič zvito kačo. Nepremična črna kača, se ne zmeni za moj neslišni korak, po nosu se nabirajo kapljice potu. Se na koncu združijo in kot debele kaplje padajo na izsušena tla.

Skoraj rdeča zemlja, mi na mehkih predelih govori, kdo je danes pred menoj hodil po poti. Zabrisani odtisi zamaškov mi sporočajo, da so tu včeraj tekli nogometaši Jadrana. Sem in tja so vidne stopinje šape psa, ali odtis izgubljene srne.

Bolj proti vrhu hriba, iz poti gledajo večje in manjše skalnate gmote. Kljubujejo vsem vremenskim spremembam. Vztrajno pokončno kažejo svojo moč, tudi gorjanski korak, z okovanimi čevlji mu ne pride do živega.

Vidne so tektonske plasti, premikov mladega gorovja. Ponekod je pot široka, komaj za dober čevelj, pa vseeno z lahkim tekom premagujem napor. V rokah izmenično držim, spodoben kraški kamen. Kamen mora meti vsaj nekaj kilogramov, da ima srečo in konča lepo zložen na vrhu.

Kupček se vidno veča, ena, dva, tri, … nisem nikoli natančno štel, gotovo jih je več kot petdeset.

Vse kaže, da je moja priljubljena tema »smeti« v Dekanih. Še nekdo v vasi je, ki bi želel čisto okolico. V te zabojnike naj bi vaščani metali ostanke sveč in suho cvetje. Zabojnik naj bi služil za potrebe pokopališča.

Vse lepo in prav, če bi se »smrduhi« držali dogovora, in smeti metali v svoje zabojnike.

Pa kaj, kljub opozorilu, da te drugi vidijo, ne zaleže kaj dosti. Kupček se iz dneva v dan veča. Sicer urejenemu parkirišču to ni v ponos. Pogled in smrad meče slabo luč na tiste, ki bi si želeli red in čistočo. Naključni gost, vidi zanemarjenost že takoj na začetku ob prihodu v vas Dekani.

Ves trud je zaman, slika ostaja vedno enaka. Le kup smeti se iz dneva v dan veča.

Dekani

Čas je za čisto okolico, oziroma po vzoru Slovenske politike, čas za čisto lopato.

Če želimo v resnici očistiti našo okolico nesnage, je potrebno začeti čistiti najprej pri sebi.

Nekatere »korte« v vasi so izredno neprivlačne in zanemarjene. Čeprav imamo v Dekanih vsakoletno akcijo čiščenja, odvoz kosovnega matirala, ostajajo dvorišča leta za letom, okrašena z odsluženimi kosi bele tehnike. Da o nametani neuporabni krami niti ne govorim.

A to še zdaleč ni vse, vedno znova se rojevajo novi kupi smetišč, ki mečejo slabo luč na vse ostale prebivalce naše vasi. Nobenega dvoma ni, da med nami živijo »smrduhi«, ki »zasvinjajo« vse kar se »zasvinjati« da.